Sociopati, trdokožci in močne osebnosti

Britanski Economist je že pred leti objavil podatek, da ima približno 2-3 odstotke top globalnih menedžerjev sociopatsko diagnozo. To pomeni, da na tisoče velikih podjetij po svetu vodijo osebe, ki bi se pravzaprav morale zdraviti. Srhljivo deluje podatek, da je v teh podjetjih zaposlenih na milijone ljudi, ki so dnevno izpostavljeni sociopatskim potezam njihovih šefov.

Po nekaterih drugih statističnih podatkih je med nami kar štiri odstotke sociopatskih oseb. To pomeni dobrih 300 milijonov ljudi v svetovnem merilu in približno 80.000 sociopatov v Sloveniji. Ker je znano, da imajo slednji precej dobro razvite sposobnosti, da se »pretihotapijo« na pomembna mesta v družbi, si lahko zlahka predstavljamo, da je med temi osemdeset tisočimi marsikomu uspelo zavihteti na pomembne položaje v politiki in gospodarstvu.

Po čem pa sploh prepoznamo sociopata? Gre za posameznike, ki so običajno izvrstni manipulatorji, vrhunski lažnivci, ki nimajo razvite ločnice med tem, kaj je prav in kaj ne, so bolno narcisoidni, nimajo nobene vesti, ne posedujejo niti kančka empatije, v družbenih interakcijah pa se nadpovprečno radi sklicujejo na tiste pravne norme, ki so običajno v nasprotju z moralnimi.

To slednje ne preseneča, saj bi zaradi kroničnega pomanjkanja etičnih kvalitet v družbi sicer težko uspeli. Ker se tega moralnega manjka dobro zavedajo, ga poskušajo kompenzirati s poznavanjem pravnih norm. Pravo je njihovo nujno pribežališče. Mimogrede – v globalnem merilu je bilo ugotovljeno, da je sociopatov presenetljivo veliko tudi med pravniki in odvetniki.

Laični državljani sociopate pogosto površno zamenjujejo s posamezniki, ki imajo trdo kožo. S »trdokožci«. Večina jih intimno občuduje, saj meni, da posedujejo nekakšno magično formulo, ki jim omogoča imunost na vse pritiske, ki jih prinaša vsakodnevno življenje. Čudi se njihovi hladnokrvnosti v izjemno napetih situacijah. Tisti najbolj očarani jih zato otročje enačijo kar z božanstvi ali z vesoljci.  

A le malenkostno natančnejši pregled razkrije, da častijo povsem napačnega «boga«. Že res, da marsikateri sociopat v družbenih odnosih deluje »hladen kot špricer«, trden kot skala in obvladan kot vrhunski robot. Deluje, kot, da ga ne bi iz tira vrgla niti apokalipsa.

Kakšen je torej njihov trik? V resnici sploh ne gre za trik – enostavno gre za ljudi, ki so emocionalno prazni do te mere, da na zunanje dražljaje sploh ne odreagirajo! Pri sociopatih sploh ne gre za učenje veščin, kako čim bolje obvladati stresno situacijo, kot to počne 96% normalnih državljanov - oni stresa sploh ne vidijo. Edini stres, ki ga čutijo, je tisti, ki ogroža njihov patološki ego.  

Njihova droga je ravno njihova sociopatska osebnost, njihova »mirnost« pa v bistvu sploh ni mirnost, temveč patološka neobčutljivost, praznost.

In marsikoga s šibkejšim značajem ta »poker« drža tako impresionira, da je pripravljen sociopatu prodati svojo dušo. In to brezplačno!    

A vsa ta navidezna mirnost ima seveda svojo ceno. Gre namreč na rovaš popolne odsotnosti vrlin, ki jih velika večina človeštva potrebuje bolj kot žejni vode v puščavi.

To pa so iskrenost, toplina, človečnost in predvsem sposobnost ljubiti. Sociopatu je popolnoma vseeno za usode ljudi, ki ga obkrožajo. Edina razlika je v tem, da to kot izvrsten lažnivec in manipulant spretno prikriva. A v resnici v sebi goji globok prezir do ljudi. Neguje le svoj ego in sebe vidi kot središče vesolja. Sam sebi želi postaviti spomenik.

Mimogrede - bojte se ljudi, ki imajo kakršnekoli »spomeniške« aspiracije. Takim za družbo, ki jih obkroža, v resnici dol visi!

Koga torej častiti, če ne sociopatov? Gre za problem, ki ni majhen. Večina ljudi namreč nujno potrebuje svojega osebnega Jezusa. To pa zato, ker so v sebi nesigurni, zmedeni, preplašeni in polni nerazrešenih intimnih gordijskih vozlov. Ljudje potrebujejo svoje prince na belem konju, svoje heroje.  

Kaj pravite na močne osebnosti s trdo kožo, ki obenem posedujejo ogromno dobrega v sebi? Ni jih malo. Eden izmed takih je denimo Dalajlama. Tibetanski politični in verski voditelj, ki se je moral soočiti z izgnanstvom in številnimi osebnimi tragedijami, a je v svoji duši ohranil izjemno moč in vedrino? Ali pa recimo številni preživeli interniranci v koncentracijskih taboriščih, ki so šli v življenju skozi pekel, kakršnega si večina niti predstavljati ne more? Eden izmed njih je tudi naš kleni Primorec Boris Pahor.

Vsi ti ljudje posedujejo zdravo mirnost in moč, ki jo za razliko od sociopatov črpajo iz osebnih življenjskih preizkušenj. Iz številnih težko izbojevanih bitk v življenju.

Saj veste, kako pravijo? »Što ne ubija, jaća« - drži kot pribito!