Smo več, kot smo sposobni videti

Raziskovanje duševnosti in miselnih procesov, kot so spomin, zaznavanje in doumevanje (kako razmišljamo), čustveno življenje in odnosi, so predmet raziskovanja sodobne vede – psihologije.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Na splošno velja, da je sodobna psihologija, kot samostojna znanost nastala leta 1879, ko je Wilhelm Wundt v Leipzigu ustanovil prvi laboratorij za psihološko raziskovanje. Le-ta je imel do proučevanju uma povsem znanstven pristop. Človeško zavest je skušal razdeliti v prepoznavne dele, svoje ugotovitve pa je preverjal s preizkusi. Rus Ivan Pavlov je nadalje na primer proces mentalnega pogojevanja zasnoval na poskusih s psi in s svojim delom razkril, v kolikšni meri človeško vedenje oblikujejo izkušnje.
 
Pomemben odmik v raziskovanju duševnosti od zgolj eksperimentalno znanstvenega pristopa se je v psihologiji nato zgodil v trenutku, ko so se vodilni strokovnjaki, kot sta Freud in Jung usmerili v raziskovanje notranjih globin duševnosti: nezavednega uma.
 
Sodobni razvoj je nadalje ljudi pri razumevanju sebe in čustvenih težav in razreševanju vprašanj iz preteklosti usmeril v razne oblike psihoterapij. Od kognitivno vedenjske, psihoanalize, likovne in dramske, hipno (z živalmi) terapije in v zadnjem času popularne transakcijske analize.
 
Kljub znanstveno-analitičnemu pristopu, kjer so vključena tako spoznanja nevroznanosti in psihologije še vedno nimamo jasnega odgovora na glavno vprašanje:  Kdo smo mi v resnici? V svojem jedru. Kdo ustvarja našo realnost?
 
FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Kot, da smo se ujeli v zanko vidnega in raziskujemo samo tam, kjer je otipljivo, materialno dokazljivo. Saj se um trmasto upira celovitemu poznavanju njegovega delovanja in tako ostaja razprava o zavesti predmet razvnetih razprav. In prav tukaj je priložnost, da končno popustijo okovi zgolj enoznačno-znanstvenega pogleda na človeka in nanj pogledamo holistično, tudi onkraj znanega, otipljivega, na področje brez oblike in časa. Nekam, kjer se  zgolj v intelektualno-razložljivo paradigmo ujeti človek ne počuti prijetno. Saj je to, kar je nedokazljivo z znanstveno-materialističnimi pristopi v duhovnem svetu popolnoma brez vrednosti. Tam ni ne zakonov, časa, prostora niti oznak. Vse samo je. In to je v resnici zavest.
 
Obstoj sam, ki je vseskozi tukaj, a ga ne vidimo, ker smo se preveč ujeli v paradigmo razuma in intelekta, ki priznavata in spoštujeta samo tisto, kar je vidno, materialno znanstveno dokazljivo in s petimi čuti zaznavno.
 
Kaj je torej zavest in kako lahko človek deluje bolj v stiku z njo, njenim neskončnim tokom misli, ki imajo modrost že vgrajeno? Kot je pri velikih prebojih v umetnosti in izumljanju novih svetov uspevalo Michelangelu,Tesli in Einsteinu?
 
Odgovor je jasen kot solza. Potreben je obrat in sprejemanje tudi duhovnega vidika nas samih, ki ima sedež v globinah našega srca, ne v možganih. To, kar nam omogoča moči in naše izjemne sposobnosti, je v resnici zavest.
 


Tesla, Einstein ter Michelangelo, vemo, da svojih največjih izjemnih dosežkov niso ustvarili v stanjih razumsko-analitičnega delovanja, temveč so do njih prihajali v transu, ko je bil njihov osebni um (njihova osebna psihologija) utišan in so tako prišli v stik z zavestjo. Ki je nato preko flowa misli, ki imajo vgrajeno modrost stekla skozi njihov osebni um.
 
In tega smo v resnici vsi ljudje zmožni; če se ne bi toliko zanašali in obračali samo k naučenemu načinu razmišljanja, ki je zgolj ponavljanje nečesa, kar so nam drugi povedli oziroma smo nekje prebrali ali doživeli. Ta flow misli s svežimi uvidi nam je nepretrgoma na voljo in pridemo v stik z njim, če verjamemo vanj in smo pripravljeni zato spustiti to kar mislimo, da vemo. Se odpreti neznanemu.
 
Kot učijo vsi duhovni učitelji; je za novo rojstvo treba najprej umreti.
 
FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Človek je torej spoj zavesti in fizičnega telesa. Zavest sama pa je bistvo celotne kreacije – je sila, vibracija, ki se spusti v človeški zarodek iz kozmosa, da se v maternici lahko začne njegov razvoj. Zavest poenostavljeno pomeni biti. In ravno zato, ker je zavest tista, ki ustvarja kreacijo, se je ne zavedamo. Tako, kot se gravitacije ne zavedamo, samo deležni smo njenega delovanja.
 
Kot človeška bitja nas torej vodi neka sila, višja sila iz vesolja, ki jo lahko poimenujemo tudi Vir, Višja inteligenca ali preprosto Zavest. Življenja brez te sile preprosto ne more biti. In ko smo v stiku s tem delom v sebi, smo v stiku z resnico in preprosto vemo. To občutimo na svojem fizičnem telesu, kot z energijo napolnjeno telo, imamo entuziazem za delovanje, čutimo se osvobojene in mirne, izgubimo občutek za čas in prostor. Samo smo, ustvarjamo z neverjetno lahkotnostjo in ob vsem tem uživamo. Smo kreativni.
 
Ko prihaja do okoliščin, ki za nas predstavljajo izziv, je pomembno spoznanje, da imamo sposobnost, ki je že vgrajena v sistem, da se z vsakim izzivom, ki ga v življenju dobimo, lahko soočimo in ga pogledamo skozi oči misli, ki imajo vgrajeno modrost za soočenje z njim. Prej se moramo naučiti samo prepoznave, kdaj smo se ujeli v že obstoječ vzorec razmišljanja, ki nam ga naš osebni um ponudi in kako biti več v stiku s svežim tokom, zavestjo.
 
Dober začetek je že, da imamo vero, da je to res tako in se na ta način zavest sama po sebi začne širiti in staro naučeno začne umikati. Odkrivati začnemo nove svetove in na svet začnemo gledati zmeraj bolj skozi oči resnice. Tako ne glede na okoliščine s katerimi smo soočeni, ohranjamo moč in znotraj sebe mir ter spokojnost, saj smo v resnici več, kot smo sposobni videti.
 

Več iz rubrike