V nadaljevanju preberite:

Kaj je v resnici sreča, so razmišljali že stari Grki. Aristotel je v Etiki zapisal, da je »najvišje dobro«, ter jo definiral kot dobro in dejavno življenje, v katerem razvijemo svoje potenciale in upoštevamo svoj razum. Malo mlajši Epikur se z njim ni povsem strinjal, prepričan je bil namreč, da je največje dobro užitek, vse človekovo delovanje pa je usmerjeno v iskanje tega; Herodot je srečo razumel kot posedovanje »daemon« oz. vesti, ki se za dosego sreče danes pač ne zdi več ključnega pomena.

Krščanstvo je pometlo z omenjenimi prepričanji in srečo oz. blaženost prestavilo v nebesa, kjer jo bodo dosegli le tisti izbranci, ki so se v tuzemstvu znali odpovedati skušnjavam, užitek pa so preložili na življenje po smrti. Ameriški psiholog Maslow je trdil, da je povezana z zadovoljenimi osnovnimi potrebami in samouresničitvijo, Frankl je o tem podvomil in kot glavni dejavnik sreče poudaril občutek življenjske smiselnosti. Kako pa srečo razumemo danes?
 

Neprebrana zgodba ni zgodba. Omogočite si dostop do celotne vsebine in berite zgodbe iz Sveta kapitala že za 0,99 evra na mesec.