O, kako ljubim našo deželo Slovenijo in vse naravne lepote so kot na dlani. Slovenija je en velik naravni park, ugotavljajo tujci. Kaj pa mi? Rada raziskujem in vedno znova sem presenečena, koliko lepih skritih kotičkov imamo, pa vse do svetovnih znamenitosti. V predprazničnem dnevu, pa pridem po dolgem času v Ljubljano, bolj neformalno in raziskovalno.
 
Parkiram pred halo Tivoli in spominjam se, da je bila pred kakšno pomembno tekmo ali koncertom za karte kar dolga vrsta ljudi. A bili smo radoživi, razigrani, nasmejani, da in počakali smo, ker smo vedeli, da bomo nekaj doživeli. Ali dober koncert, ali vrhunsko tekmo. Kaj pa danes? Preseneti me dolga vrsta ljudi tik ob parkirišču. Kaj se tu sploh dogaja? Nezamisljivo, ljudje prestrašeni čakajo na test in to je točno tako, kot je Orwell napovedal, že v prejšnjem stoletju v knjigi: »Živalska farma«.
 
Opazujem tudi ljudi po ulicah, ki sem jih poznala kot radostne in vesele, ko je zmagoval Miroslav Cerar, Bojan Križaj, pa Tina Maze in vsi ostali naši vrhunski športniki ... Se spomnite: »Nič nas ni strah, ker so smučarji z nami …« Prav strah je velika ovira! Kaj se danes dogaja?? Ljudje, kje imate nasmeh? Kam je šla naša spontana radost in radoživost? Kje je naravna imuniteta našega naroda? Kje smo pravzaprav zdaj? In kaj sploh smo in kaj še smemo?
 
Veliko vprašanj si lahko zastavimo in na lastne oči se lahko prepričamo, kaj naredi strah in stalno posiljevanje ljudi z dezinformacijami, vedno novimi umetnimi režimi in tretmaji, ki ustvarjajo nezamisljive spremembe na ljudeh. Ali so ti ljudje sploh še živi? To je točno to kar je 'napovedal' Schwab v 2016: »… preobrazba bo vključevala celotno človeštvo v razsežnostih, kot jih še ni bilo v človeški zgodovini.«
 
A bomo dopustili, da en majhen virus uniči tako čudovito Slovenijo, čisti Raj na zemlji! Ali bomo mi Slovenci padli pred eno igro virusa, a toliko zmag smo že doživeli ... Halo, zbudimo se! To je velika igra in zavedajmo se, da jim sploh ni mar za naše zdravje … Za naša življenja gre! Povezati človeško aktivnost v dinamično raziskovanje, je pot, da zaživi zdravje in ustvarjalnost ljudi.
 


Slovenijo smo izbrali, da tukaj svobodno živimo, da jo ljubimo, da nam je mar za druge in da nesebično sodelujemo. Čas je, da zaživimo, v polnosti živega življenja na tej rajski zemlji od Triglava do morja, pa do Panonske nižine in vmes vsi vinorodni griči, kjer je enostavno raj ... Halo Slovenci, Halo!! Halo Ljubljana! Srčno sodelujmo, saj znamo in velikokrat smo se že dokazali!
 

Ogromno pilotnih projektov smo vrhunsko izvedli, prav tu v naši Sloveniji. Imamo veliko originalnega znanja in čas je, da soustvarimo prvo Autopoiesis deželo, ki jo uvidi ves svet, predno ne ponikne v globoki Allopoiesis. Slovenci, mi sami imamo zdravilo! Prav šport je lahko predigra za Autopoiesis. In šport se ne odvija samo v dvorani in igriščih, lahko ga prenesemo tudi na travnike, kot sproščeno igro aktivnosti, prepuščanja, igri brez pomembnosti zmagovalca.
 


Bolj kot zmagovati je za zdravje pomembno dinamično gibanje in dihanje, da naše telo lahko polno zaživi. A našo igro lahko prenesemo tudi na vrtove, njive, kjer si poleg gibanja pridelamo še zdravo organsko hrano. In srčno upam, da je danes, pred praznikom, Ljubljana prazna prav zaradi aktivnosti v naravi. Vse preveč ljudi je pred TV in drugimi ekrani, kjer žal ni živega življenja.
 
Vrh svetovnega športa slovenskim športnikom ni tuj, ampak domač 'parket'. Slovenci smo ljudje, ki že po naši naravi šport veliko spremljamo in uživamo v vrhunskih predstavitvah posameznikov in timov v samem svetovnem vrhu. Kdo iz 'baby bum' in 'generacije x' ne pozna Bojana Križaja, Roka Petroviča? In seveda naše vrhunske Tina Maze, ki se je do olimpijskega zlata zavihtela in tako vse prehitela.
 
Spomnimo se srebrnega Jureta Franka na olimpijskih igrah v Sarajevu, ko so navijači vzklikali: »Volimo Jureka, više od bureka…!«. Ali so to le emocije ali gre ljubezen navijačev? V teh dneh berem članek v Sarajevskem časopisu: »Danes više nema ni Jureka, ni bureka«, ko se spominjajo 'kolektivne sreče', ki je vplivala na staro in mlado. Kje smo danes?
 
Sama se nisem dokazovala v športnih preizkušnjah. Sem pa se poglabljala v Autopoiesis in zanima me način, da ga v človeku lahko zopet vzpostavimo. Gledam tudi iz perspektive mame, ki je imela priložnost vzgajati košarkarja. Zavedala sem se, kako je aktivnost pomembna in v podporo za psihofizični razvoj otroka, še bolj pa za odraščajočega mladostnika. Prav organizirana športna aktivnost je obranila mojega otroka in številne druge pred slabimi navadami in pastmi, ki jih v mestu kar mrgoli.
 
Še bolj pa so tu pomembne spodbude staršev, kjer je je bolje da več molčijo, tiho molijo in predvsem ljubijo, kakor pa 'noro navijajo'. Kajti v športu se otrok nauči reda, dela in discipline, ter opazovanja in timskega sodelovanja. Verjetno je vsem nam nezamisljivo, koliko ur, dni, let treniranja, odrekanja, samodiscipline vztrajnega dela na sebi zahteva redna športna aktivnost. Tudi pri vseh ostalih človeških aktivnostih je enako in sami veste koliko truda in energije je potrebno vložiti, da si dober.
 
Kaj šele, da premagaš vse. Da postaneš Zmagovalec, in še več, da Zmagovalec tudi ostaneš. Lahko zmagamo prav vsi! A najprej premagajmo sebe in ta mali virus!
 
_________
* Mnenje avtorja ne odraža nujno tudi stališča uredništva.