Slovenci - narod, ki misli s tujo glavo

Ko so nedavno Hrvati odprli terase gostinskih lokalov, sem ženi rekel: » no, zdaj pa počakaj  en teden, pa bomo mi storili enako – le videz bo, da bomo to naredili malo drugače kot oni, zato, da ne bo izpadlo, da ponavljamo za nekimi »neodgovornimi Balkanci«.



In zgodilo se je natanko to: čez en teden smo tudi mi odprli gostinske terase, a le posavske in jugovzhodne.
Se še spomnite, ko je avstrijski kancler Kurz napovedal, da bo Avstrija iskala cepiva proti COVID-19 tudi izven ustaljenih poti Evropske Unije?

Ni minilo niti teden dni, ko je to napovedala tudi slovenska vlada, katere predstavniki so sicer še pred nekaj dnevi izjavljali, da ruskim in kitajskim cepivom pač ni za zaupati. Če pa drugače pravi avstrijski kancler, bo pa že držalo. Slovenski poniglavosti ni in ni videti konca.  

Če se vam bo ljubilo, naredite zabavni »research«. Vzemite si teden dni časa in poslušajte medijske nastope predstavnikov vlade, njenih PR-ovcev in nekaterih epidemioloških strokovnjakov na temo obvladovanje epidemije. Kaj boste ugotovili?

Ko jim bodo novinarji postavili kakšna zoprna vprašanja, na katera bi morali odgovoriti tehtno, prepričljivo, s svojim lastnim mnenjem - in katerega bi morali tudi argumentirano zagovarjati, se bodo temu praviloma izognili in v podkrepitev nekega epidemiološkega ukrepa navedli, da so enako ravnali tudi že Avstrijci ali Nemci.
Tudi sicer za vzor daleč najraje navajajo sorodne germanske duše, včasih celo Anglosaksonce in Francoze, Hrvatov nikoli, čeprav so jim v resnici »fouš«, ker premorejo goro poguma in samozavesti, o katerem lahko sami samo sanjajo.

A veste kako si jaz razlagam tako »saj oni tudi« argumentacijo? To je nekaj takega, kot če bi sedemletnega Janezka nekdo vprašal, zakaj je s fračo streljal v sosedovo okno, pa bi ta na to odvrnil, da zato, ker je tako rekel njihov štirinajstletni »capo di banda« Frenk. Frenk vendar že ve, kaj in kako, potem s tem ne more biti nič narobe, kajne? Dajmo se torej spustiti v avanturo, čeprav nimamo pojma, kako se bo ta končala, ampak če »capo di banda« pravi, da se bo vse dobro končalo, je pa že malo bolje, kajne? Saj bo itak on za vse kriv.

Tak modus operandi je pravzaprav neznansko udoben, a obenem povsem »brez jajc«.  Osebe, ki so na svojih položajih plačane (in to dobro plačane!) za to, da sprejemajo odločitve, za katerimi morajo stati in jih tudi strokovno utemeljiti z ustreznimi znanstvenimi, statističnimi, izkustvenimi, včasih tudi inovativnimi argumenti, se skrijejo v luknje in odgovornost za neki ukrep pripišejo »podobnemu« ukrepu, ki si ga je izmislila neka druga država – recimo Avstrija, čeprav ni prav nobenih zagotovil, da ravno Avstrijci vedo, kako streči zadevi.

Da niso neke perle, ne nazadnje dokazuje to, da se je virus prav iz njihovega Ischgla prvič razširil po celotni Evropi, zdaj pa se je prav pri njih razbohotila njegova zloglasna južnoafriška različica.
To pa pomeni, da številni slovenski strokovnjaki na izpostavljenih položajih enostavno ne premorejo tiste moči in samozavesti, ki jih tak položaj zahteva. Niso dorasli svojemu položaju.  

Zakaj torej Slovenci, navkljub že trem desetletjem formalne suverenosti, v praksi venomer delujejo kot račke, ki capljajo za racakom? V javnosti prevladuje prepričanje, da je to zaradi slovenske majhnosti, kar pa nikakor ne drži. Številne majhne države kar kipijo od samozavesti in imajo veliko ugleda v mednarodni skupnosti, v njih so sedeži pomembnih mednarodnih organizacij, premorejo številne vrhunske umetnike, inovatorje in znanstvenike.

Kaj pravite na Izrael, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg, Dansko, Islandijo, ne nazadnje na Hrvaško?

Nekateri trdijo tudi to, da so Slovenci sicer dobri obrtniki, nikakor pa niso inovatorji, kreatorji, ustvarjalci. Tudi s tem se ne bi povsem strinjal, saj je (bilo) med Slovenci nekaj vrhunskih izumiteljev, ki so bili svetovne »klase« in so bili deležni prestižnih mednarodnih nagrad.

Čedalje bolj se zdi, da je treba glavnino krivde za to kronično cagavost pripisati nesrečnemu »hlapčevskemu genu«, ki je še zelo vpliven v marsikateremu organizmu običajnega Slovenca in naj bi mu nekako preprečeval, da se upre večjim, vplivnejšim, samozavestnejšim, da zagovarja svoj model, svoj načrt, da pove svojo resnico.    
In verjetno prav ta nesrečni gen, v povezavi z legendarnim čaščenjem diktature povprečnosti prispeva k nizki samopodobi Slovencev v mednarodnem prostoru – k nizki »mednarodni samozavesti«, k pomanjkanju tiste nujno potrebne pozitivne arogantnosti, ki jo denimo premorejo Italijani ali Hrvati. 

Kako torej preprečiti, da bi Slovenci v mednarodnih krogih veljali za »narod, ki misli s tujo glavo« in se tako čedalje bolj sramotili v tujini? Kako narediti ta preboj? Nekaj lahko naredimo že dokaj redki posamezniki in podjetja, ki to hlapčevsko pozo preziramo. Bodimo glasni, pogumni, samozavestni, domoljubni, zavedni, originalni, po potrebi arogantni, še posebej, če naletimo na tuje arogantneže.

Če bo v nas država prepoznala dodano vrednost, odlično. Sicer pa lahko – kot je nekoč zapel veliki George Michael - predvsem upajmo na čas. »We should all be praying for time«.