Šest nenapisanih pravil, ki bi se jih morali držati vsi

Pravilo številka 1: Konstantna dosegljivost

 
Ljudje ves čas komuniciramo, bodisi verbalno ali neverbalno. V zadnjem času sta v ospredju telefonsko in virtualno komuniciranje. Ne glede na to, ali gre za komunikacijo v živo, telefonsko ali virtualno, se je treba držati osnovnih pravil spoštljivega dialoga.
 
Vse manj je osebnih stikov, ki so z vzpostavitvijo očesnega stika s sogovornikom in neverbalno komunikacijo, poskrbeli za učinkovit pogovor. Spopadamo se z vedno novimi izzivi, ki so, brez izjeme, obvladljivi, če smo mi dovolj umirjeni, obzirni in tolerantni. V praksi sem pri mojih klientih zaznala nekaj nestrpnosti.
 
Eden najpogostejših komentarjev, ki sem jih slišala v zadnjem obdobju je, da se osebe pozno odzivajo na telefonske klice. Občutek konstantne dosegljivosti ima tudi svojo mejo. Upoštevajmo, da številni posamezniki doma istočasno, poleg službenih obveznosti, opravljajo tudi naloge učiteljev, vzgojiteljev, medicinskih sester, raznih gospodinjski opravil itd. in enostavno ne morejo biti ves čas dosegljivi. Klicanje v poznih večernih urah je še vedno nevljudno, ne glede na trenutne razmere (izjema so le nujne zadeve).


Če se nam nekdo takoj ne oglasi na telefon, ni potrebe, da ga v naslednjih dveh minutah pokličemo še desetkrat. To preprosto pomeni, da ima oseba pomembnejše delo, da se nam v tem trenutku ne more posvetiti in nas bo najverjetneje poklicala nazaj, ko bo lahko. Strpnost in razumevanje. Klice vračajmo. Vedno. Takoj, ko je to možno.
 

Pravilo številka 2: Nerodna vprašanja

 
Ne postavljajmo ljudem nerodnih vprašanj, kot so: »Oh, še niste poročeni?« ali »Še nimata otrok? Kaj čakata?«, ker to res ni naša stvar. Predvsem, kadar šele spoznamo nove osebe. Mnogi smatrajo, da so to ene izmed pogostih tem na srečanjih. V resnici pa gre za osebne in občutljive teme, ki jih zaupamo le najbližjim. Ni potrebe po tem, da drugim razlagamo, kdaj je pravi čas za poroko, zakaj se ljubezen do otrok ne more primerjati z ničemer ali kako smo se mi počutili ob izgubi družinskega člana. Nekateri imajo drugačne želje in poglede na stvari, drugim pa morda zdravstvene težave predstavljajo veliko prepreko. Previdnost pri odpiranju takšnih tem ne bo odveč. Bodimo uvidevni in previdni in si ne dovolimo, da bi prekoračili tisto nevidno mejo pri vdoru v zasebnost.
 

Pravilo številka 3: Osebno mišljenje

 
Ne izzivajmo in ne provocirajmo namenoma. Nikogar. Vsak izmed nas je unikaten. Vsak izmed nas ima pravico do svojega mišljenja, kritične presoje in zaključkov. V kolikor je naše mnenje drugačno od mnenja sogovornika, to ne pomeni, da je treba na vsak način dokazovati svoj prav, pri tem pa prečkati mejo in se spozabiti pri provokacijah. Slednje nadgraditi s preklinjanjem in žalitvami. Ustavimo se. Tako, kot to naredimo pri rdeči luči na križišču. Sprejmimo drugačnost posameznikov in jo tolerirajmo. Kako nizko smo se pripravljeni spustiti je le signal, kakšni smo mi in ne naš sogovornik. Nikar ne pozabimo na lastno dostojanstvo.
 

Pravilo številka 4: Kritike in pohvale

 
Nikoli javno ne ponižujmo drugih, samo zato, da bi povzdignili sebe. Kritike nikoli ne izrečemo pred drugimi. Vedno jo povemo le dotični osebi na samem. Zaradi javnega poniževanja zagotovo ne bomo povzdignili sebe, kvečjemu bo učinek ravno obraten. Pri pohvalah pa ne bodimo pretirano skromni. Kar pohvalimo drug drugega na ves glas. Enako velja za komplimente. Ne hranimo jih za kdaj drugič. Če opazimo nekaj lepega, drugačnega, omenimo, pohvalimo in iskreno privoščimo. Osebe na drugi strani pa samozavestno sprejmite kompliment, in se brez sramu zahvalite.
 

FOTO: Shutterstock

Pravilo številka 5: Spoštovanje in kultura

 
Ne delajmo razlik, ne glede na to, ali smo v družbi čistilke ali predsednika uprave. Nikogar ne bomo navdušili, če bomo nesramno ravnali z nekom, ki nam je hierarhično podrejen. Ljudje bodo zagotovo opazili, če bomo z njimi ravnali spoštljivo. Vsi smo ljudje in vsak posameznik šteje. Vsak si zasluži enako količino spoštovanja. Vsak prispeva svoj delček, da naša družba lahko funkcionira. Dobra vzgoja in kulturno vedenje že dolgo nista več rezervirani za višje sloje ali tiste s končano visoko izobrazbo. Pogosto nas ravno slednji, od katerih veliko pričakujemo, negativno presenetijo. Svojo veličino, dobrosrčnost in ljubeznivost kažemo z našimi dejanji do vseh ljudi, s katerimi se srečujemo. Ne le do izbranih ali tistih, od katerih bomo imeli kakšno korist.
 

Pravilo številka 6: Posluh in skrb

 
Nikoli ne delimo nasvetov, dokler nas nekdo ne prosi zanje. V določenih situacijah se je težko zadržati, a vendarle počakajmo na trenutek, da nas nekdo prosi za pomoč ali mnenje. Ne vsiljujmo svojega mnenja, ker mislimo, da vemo več ali bolje. Poslušajmo se. In ne samo poslušajmo. Zares si prisluhnimo. Aktivno poslušajmo sogovornika in ne premišljujmo, kaj jim bomo odgovorili. Ne skačimo v besedo in ne prekinjajmo sogovornikov.
 
Pokličimo sorodnike, pišimo jim. Vprašajmo jih, kako so. Potrkajmo starejšim sosedom. Povejmo jim, da smo na razpolago, če bodo karkoli potrebovali. Velikokrat osamljenim pomagamo že s pogovorom in tako, da jim pokažemo skrb zanje. Vsa naša dejanja bodo posnemali tudi naši najmlajši. Na tem našem lepem svetu je vsega dovolj. Za vse nas. Ampak žal je slika v realnosti drugačna. Tisti, ki se srečujejo s hudimi stiskami v današnjih dneh, so pogosto tiho. Sramujejo se stanja, v katerem so se znašli. Priča smo srce parajočim življenjskim zgodbam. Opazujmo. Odprimo oči. Zaznamo lahko tihe klice na pomoč. Pomagajmo si. Sploh tisti, ki ne kričijo na ves glas, običajno pomoč najbolj potrebujejo.
 
Nasmeh v očeh, prijazna beseda in vljudna gesta. Vse to je morda za nekoga malenkost, za drugega pa je lahko neprecenljiva pomoč. Povsem enostavno je. Vsi smo ljudje. Naj nam bo mar. Ne obračajmo glave stran. Hvala.