Se bo Ameriška centralna banka vdala zahtevi trga?
Drzni si manejo roke zaradi skoraj 200-odstotne rasti bitcoina, prestrašeni pa opazujejo srečanje Trump in Xi.
Odpri galerijo
Evrski vlagatelji smo imeli v prvi polovici letošnjega leta kar težavo najti nedonosno naložbo. Delnice na razvitih globalnih trgih so v povprečju zrasle za skoraj 20 odstotkov, manj tvegane evrske obveznice (državne in podjetniške) pa so pridobile okoli pet odstotkov (vse merjeno v evrih). Bolj previdni vedo, da je unča zlata desetino dražja kot na začetku leta, bolj drzni pa si manejo roke zaradi skoraj 200-odstotne rasti bitcoina (merjeno v ameriških dolarjih).
Popolne razmere, kot si jih lahko samo želimo, bi pomislil marsikdo. Resnica je še kako drugačna. Pozorni spremljevalci kapitalskih trgov verjetno pomnijo, kako zadržano so vlagatelji vstopili v letošnje leto. Negativni popravek tečajev naložb konec lanskega leta je namreč številnim vlil strah v kosti in le redki so prisostvovali v enem najdonosnejšem četrtletju do letošnjega marca. Ko so se vlagatelji vendarle začeli opogumljati, je predsedniku Trumpu zmanjkalo potrpljenja s Kitajci. Zaostril je trgovinska pogajanja, uvedel carine na kitajski uvoz in se na hitro poigral še z usodo mehiškega uvoza. Vse to je privedlo do majske negativne korekcije tečajev delnic, ki so jo zaznali tudi v centralnih bankah. Geopolitične razprtije so naletele na že sicer upočasnjujoče globalno gospodarstvo in sprožile pri guvernerjih že znano »empatijo« do vlagateljev, ki je bila dovolj za dvig tečajev delnic.
Centralne banke so v nekaj mesecih iz načrtovane normalizacije monetarne politike (beri: dviga obrestnih mer) prešle v razmišljanje o ponovnem spodbujanju gospodarstev. S svojimi junijskimi sporočili so povzročili, da v tem trenutku tržni udeleženci pričakujejo za 75 bazičnih točk nižjo obrestno mero v ZDA konec leta 2019, prvo znižanje pa s 100-odstotno verjetnostjo že konec julija. Z drugimi besedami, tržni udeleženci sporočajo, da se resno bližamo recesijskim razmeram.
Pa so te skrbi za ZDA upravičene? Težko se strinjam, da zahtevajo trenutne razmere (2-odstotna gospodarska rast, rekordno nizka brezposelnost) tako intenzivno ukrepanje centralnih bank. Sprejmem tezo, da bi centralne banke želele z ravnanjem prehiteti poslabšanje ekonomskih razmer, a vendarle bodo morale na signal resnejšega poslabšanja počakati. Konec koncev že nekaj let poudarjajo, da bodo ravnale v odvisnosti od prihajajočih ekonomskih podatkov. Resnici na ljubo so se nekateri podatki poslabšali (npr.: anketni kazalniki aktivnosti v realnem sektorju), a gre za precej volatilne kazalnike, ki znajo biti pod vplivom enkratnih dogodkov. Podobne razmere smo na primer imeli na začetku leta 2016, pa ameriška centralna banka ni opustila dvigovanja obrestnih mer.
Tudi šibkejši podatek o novih zaposlitvah v ZDA v mesecu maju je premalo za sklepanje o novem trendu. Pred recesijo svari inverzna oblika krivulje donosnosti državnih obveznic v ZDA, ki je relativno zanesljiv indikator, a jo običajno napoveduje vsaj leto dni vnaprej. Tokratni »slon v trgovini« je seveda predsednik Trump, ki grozi z dodatnimi carinami na kitajski uvoz. Uresničitev grožnje in povračilni ukrepi Kitajske bi vsekakor imeli negativne posledice za ameriško gospodarstvo, a ni razloga, da bi ameriška centralna banka ukrepala pred omenjenim scenarijem, saj bi potem morala podobno ravnati zaradi marsikatere preteče nevarnosti.
Vlagatelji so zatočišče pred tokratno negotovostjo ponovno našli v ameriški centralni banki, od katere praktično zahtevajo ukrep sredi poletja. Prav dosti novih podatkov ameriški guvernerji do takrat ne bodo prejeli in vprašanje je, ali bodo spremenili svoje stališče z zadnjega junijskega sestanka, ko je večina zagovarjala nespremenjene obrestne mere. Dvom je toliko bolj relevanten, ker so pričakovanja vlagateljev tako poenotena, obeti o znižanju obrestnih mer pa vodilna sila izza junijske rasti tečajev delnic. Guverner Powell se vsega tega zaveda, kar zna vplivati na odločitev, a če podatki o inflaciji in trgu dela do konca julija ne bodo šibki, mu ne bo preostalo drugega, kot da razočara vlagatelje…razen če se srečanje Trumpa in Xi ob junijskem vrhu skupine G20 spremeni v popoln polom.
Popolne razmere, kot si jih lahko samo želimo, bi pomislil marsikdo. Resnica je še kako drugačna. Pozorni spremljevalci kapitalskih trgov verjetno pomnijo, kako zadržano so vlagatelji vstopili v letošnje leto. Negativni popravek tečajev naložb konec lanskega leta je namreč številnim vlil strah v kosti in le redki so prisostvovali v enem najdonosnejšem četrtletju do letošnjega marca. Ko so se vlagatelji vendarle začeli opogumljati, je predsedniku Trumpu zmanjkalo potrpljenja s Kitajci. Zaostril je trgovinska pogajanja, uvedel carine na kitajski uvoz in se na hitro poigral še z usodo mehiškega uvoza. Vse to je privedlo do majske negativne korekcije tečajev delnic, ki so jo zaznali tudi v centralnih bankah. Geopolitične razprtije so naletele na že sicer upočasnjujoče globalno gospodarstvo in sprožile pri guvernerjih že znano »empatijo« do vlagateljev, ki je bila dovolj za dvig tečajev delnic.
Bodo dodatno spodbujali gospodarstva?
Centralne banke so v nekaj mesecih iz načrtovane normalizacije monetarne politike (beri: dviga obrestnih mer) prešle v razmišljanje o ponovnem spodbujanju gospodarstev. S svojimi junijskimi sporočili so povzročili, da v tem trenutku tržni udeleženci pričakujejo za 75 bazičnih točk nižjo obrestno mero v ZDA konec leta 2019, prvo znižanje pa s 100-odstotno verjetnostjo že konec julija. Z drugimi besedami, tržni udeleženci sporočajo, da se resno bližamo recesijskim razmeram.
Pa so te skrbi za ZDA upravičene? Težko se strinjam, da zahtevajo trenutne razmere (2-odstotna gospodarska rast, rekordno nizka brezposelnost) tako intenzivno ukrepanje centralnih bank. Sprejmem tezo, da bi centralne banke želele z ravnanjem prehiteti poslabšanje ekonomskih razmer, a vendarle bodo morale na signal resnejšega poslabšanja počakati. Konec koncev že nekaj let poudarjajo, da bodo ravnale v odvisnosti od prihajajočih ekonomskih podatkov. Resnici na ljubo so se nekateri podatki poslabšali (npr.: anketni kazalniki aktivnosti v realnem sektorju), a gre za precej volatilne kazalnike, ki znajo biti pod vplivom enkratnih dogodkov. Podobne razmere smo na primer imeli na začetku leta 2016, pa ameriška centralna banka ni opustila dvigovanja obrestnih mer.
Premalo, da bi bil to novi trend
Tudi šibkejši podatek o novih zaposlitvah v ZDA v mesecu maju je premalo za sklepanje o novem trendu. Pred recesijo svari inverzna oblika krivulje donosnosti državnih obveznic v ZDA, ki je relativno zanesljiv indikator, a jo običajno napoveduje vsaj leto dni vnaprej. Tokratni »slon v trgovini« je seveda predsednik Trump, ki grozi z dodatnimi carinami na kitajski uvoz. Uresničitev grožnje in povračilni ukrepi Kitajske bi vsekakor imeli negativne posledice za ameriško gospodarstvo, a ni razloga, da bi ameriška centralna banka ukrepala pred omenjenim scenarijem, saj bi potem morala podobno ravnati zaradi marsikatere preteče nevarnosti.
Vlagatelji so zatočišče pred tokratno negotovostjo ponovno našli v ameriški centralni banki, od katere praktično zahtevajo ukrep sredi poletja. Prav dosti novih podatkov ameriški guvernerji do takrat ne bodo prejeli in vprašanje je, ali bodo spremenili svoje stališče z zadnjega junijskega sestanka, ko je večina zagovarjala nespremenjene obrestne mere. Dvom je toliko bolj relevanten, ker so pričakovanja vlagateljev tako poenotena, obeti o znižanju obrestnih mer pa vodilna sila izza junijske rasti tečajev delnic. Guverner Powell se vsega tega zaveda, kar zna vplivati na odločitev, a če podatki o inflaciji in trgu dela do konca julija ne bodo šibki, mu ne bo preostalo drugega, kot da razočara vlagatelje…razen če se srečanje Trumpa in Xi ob junijskem vrhu skupine G20 spremeni v popoln polom.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj