Revščina bo v porastu, podjetja razvrednotena

Naivno sem pomislil, da bodo vse te povedne statistike o družbeno-ekonomski problematiki, ki se je v vsej veličini razkrila v zadnjih tednih, javno mnenje in medije vodile v smer kritične refleksije in pritiska na politično odločanje. Izkazalo se je, da je politika polna domišljije, vendar ne v smer pozitivnih sprememb v pravično in vzdržno gospodarstvo, temveč domišljije v upravičevanju povratka v krasni stari svet.

Kriza je pred očmi javnosti razkrila številne probleme, na katere kritiki iz različnih nevladnih institucij - Gibanje za dostojno delo, Zadrugator, Ekvilib, Inštitut 8. Marec in številni drugi - že dolgo opozarjajo:

1. Prekarci, to so samozaposleni z nizkimi dohodki in brez dohodkovne gotovosti, so izredno ogrožen ekonomski razred v hitrem porastu.
2. Stanovanja so postala investicijska dejavnost; danes so ulice Ljubljane prazne, na nepremičninskih portalih so se množično začela pojavljati lepa stanovanja, ki so prej zasedala Airbnb in Booking platforme. Stanovanja z najemno ceno med 15 in 20€ na kvadrat, visoko nad kupno močjo slovenskih državljanov.
3.  Gospodarsko smo pretirano globalno soodvisni; tudi tista podjetja, ki so ohranila povpraševanje po njihovih proizvodih ali pol-proizvodih, so prenehala poslovati zaradi prekinjenih dobavnih verig.
4.  Delavci so 'kanon futer'; tiha večina na varnostno (pretežno) neurejenih delovnih mestih v prvih vrstah ščitijo privilegij glasne manjšine, ki dela od doma, in opozarja, kako smo vsi na istem, v velikih hišah in stanovanjih, kjer moramo samo mirno počakati na konec te katastrofe.
5.  Zdravstveni delavci, dostavljavci hrane, kmetje, prodajalci v trgovinah, dobavitelji, gradbeniki, čistilci in ostali fizični delavci ter drugi temeljni poklici, so brez besede pri odločanju o svoji varnosti. Hkrati so (z redkimi izjemami) med najslabše plačanimi delavci v družbi.
6. V državah brez močne javne infrastrukture in ključnih javnih storitev, je epidemija vzpostavitev pogojev socialnega Darvinizma, kjer je pomemben kriterij biološkega fitnesa osebno premoženje (v ZDA je v treh tednih delo izgubilo 22 milijonov ljudi, prejšnji rekord je presežen za 10 krat, med njimi pa je zdravstveno zavarovanje s službo izgubila skoraj polovica).

Napovedi v družbenih znanostih so nekaj najbolj nehvaležnega in sadomazohističnega. Edini namen ekonomske napovedi je, da izboljša ugled astrologije, se je nekoč precej resno pošalil ugleden ekonomist J. K. Galbraith. Kljub vsemu bom poskusil, na zelo posplošen in instanten način, napovedati dogajanje v slovenskem gospodarstvu.

Ostal sem pretežno pesimističen. Napovedujem precej hitro vrnitev v 'business as usual' z dodatno fleksibilizacijo in prekarizacijo delovne sile (navsezadnje je trenutna kriza pokazala, kako hitro se podjetja znajdejo v likvidnostnih težavah, ko nimajo možnosti hitrega in znatnega znižanja stroškov dela).



Največ bodo izgubili tisti, ki so že tako v stanju tedenskega shajanja. Veliko prekarcev se bo pridružilo socialno ogroženim. Poznam ogromno ljudi, visoko izobraženih, zagnanih in delovnih, sicer solidno postavljeni (solidno za mojo generacijo lahko pomeni že stabilna minimalna plača), ki so čez noč izgubili celoten vir prihodka.

Brezposelnost bo rastla. Odpuščanje lahko pričakujemo tudi pri nekaterih podjetjih, ki bodo dobila samooklicano 'subvencijo za ohranjanje zaposlitev', saj pomoč ni pogojena z zavezo za ohranitev delovnih mest. Lastniki podjetij se lahko preprosto odločijo za ti. dekapitalizacijo, (posredno) črpanje javno-subvencioniranih sredstev, da bi pokrili izpad osebnih dohodkov.

Slovenska podjetja bodo razvrednotena, številna, visoko zadolžena, bodo v potrebi po dodatni likvidnostni injekciji iskala lastniški kapital v tujini. Majhna in srednje velika podjetja, hrbtenica slovenskega in EU gospodarstva, so pred valovom upokojitev lastnikov, ki bodo v naslednjih 10 letih množično iskali izplačilo. Popolnoma verjetno je, da se nam zgodi črni petek; množično nakupovanje znižanih cen slovenskega kapitala s strani tujih investicijskih skladov iz Rusije, Kitajske, Savdske Arabije, ZDA. Tako se bo izmuznila še poslednja priložnost za decentralizacijo lastništva slovenskih podjetij med domače državljane.



Slovenski delavci bodo obsojeni na večnost mezdnega dela, in še to tisti, ki bodo imeli malo več ''sreče''. Revščina bo v porastu, predvsem pomanjkanje, ki ga statistike ne izkazujejo. Brezposelnost se bo počasi razkadila na tistih nekaj procentov, vedno se. Vendar se narava dela spreminja in s tem tudi narava statusa »zaposlenosti«. Zmanjšanje brezposelnosti ne bo pomenilo, da so podjetja zaposlila vse delavce, ki so izgubili službe, temveč, da bo veliko izmed njih prisiljeno v samozaposlitev, ki običajno pomeni izgubo vseh delavskih pravic (minimalna plača, 8 urni delovnik, dopust in bolniška itd.). Materialne negotovosti in šibkega mentalnega zdravja uradne statistike ne odražajo.

Kulturi in nevladnemu sektorju se slabo piše. Nekaterim so že zamrznili sredstva (Slovenski filmski center, Javna agencija za knjigo ipd.), Ministrstvo za kulturo pa napoveduje dodatne reze kulturnemu sektorju, ki je že sicer finančno podhranjen glede na zahodne standarde. (V Nemčiji so reagirali nasprotno, kulturnikom so zagotovili izrednih 50 mrd €). Prekinilo se je tekoče financiranje nekaterih vladnih organizacij, predvsem tistih, ki so se ukvarjali s trgovino z belim blagom, delavskimi pravicami in begunci. Hkrati je dala vlada navodilo ministrstvom, da preučijo obstoječe projekte nevladnega sektorja. Morda nas to ne preseneča preveč, aktivizem in kultura pod desnico nikoli zares nista dobro uspevala, zgodovinski spomin, pa je spet kratek ('Entartete Kunst').



Cene dobrin in storitev na trgu se ne bodo spustile v skladu s šokom, manj so elastične, kot ekonomisti običajno pričakujemo. Morda bo nepremičninski trg doživel kratkoročne spremembe, predvsem z vidika bolj dostopne priložnosti za dolgoročni najem, ki pa se ne bo povsem prilagodil domači kupni moči, cene nepremičnin so, tudi s pomočjo platform za turistični najem, vedno bolj odvisne od zunanjega povpraševanja, ter do velike mere odvisne od ponudbe (npr. usmerjanje MOL-a v gradnjo luksuznih stanovanj, hotelov in elitnih oskrbovalnih objektov).

Znižanje prihodkov mladih ljudi v Ljubljani ne bo nikakor vplivalo na znižanje cen njihovega življenja, kar pomeni, da bo padla njihova kupna moč in s tem življenjski standard. Pade pa lahko tudi kupna moč ostalih; delavce, ki so 10 let po krizi iz let 2010 končno lahko pričakovali nekaj plačne rasti, ponovno čaka dolgoletna stagnacija plač in, v luči pričakovanega dviga cen, potencialno upad materialnega standarda (svetovne verige bodo potrebovale še kar nekaj časa za regeneracijo, cene pol-produktov in materiala bodo porastle, več bo domače (in dražje) proizvodnje, lahko se zniža domača ponudba končnih proizvodov, cene pa se bodo ultimativno dvignile).

Namesto, da bi šla Slovenija z ukrepi v smer večje varnosti in avtonomije delavcev (in tudi dobrih menedžerjev), nagrajevanja ključnih ljudi, ki v teh razmerah ohranjajo gospodarsko aktivnost, v smer prestrukturiranja gospodarstva in demokratizacije podjetij, zasidranja lastništva med lokalne skupnosti, nadgrajevanja javnega sektorja, dviganja preskrbe kulture in kritične refleksije nevladnega sektorja, v smer večje pravičnosti v priložnosti za vse, se kriza izkorišča za selektivni korporativni socializem.

Razumljivo je, da si gospodarstvenikom želijo pomoči v časih hudih in nepredvidenih zunanjih šokov, nerazumljivo pa ostaja dejstvo, da to pomoč tako brezsramno zahtevajo, medtem ko hkrati govorijo o manjši vlogi države na trgu, nižanju davkov, ideologiji trga kot selektivnega mehanizma najbolj uspešnih in podobno. Seveda glavno vzmetenje podjetij v krizi nikoli niso dobički, temveč stroški dela - delavci, ki izgubijo službe. Če lastniki ne nosijo tveganja, ali so še upravičeni do ekskluzivnosti dobičkov in upravljanja podjetij? Fleksibilizacija trga delovne sile je popoln prikaz shizofrenije ultra-kapitalistične ideologije.

Državna pomoč se opravičuje s floskulo, da ohranja delovna mesta in gospodarstvo vrača v prehodno stanje visoke funkcionalnosti. Funkcionalnost obstoječih struktur je postal nekakšen aksiom, ki ga ne smemo preizprašati, nedotakljiv sveti gral. Vendar pa postaja povsem jasno, da je ohranjanje sedanje gospodarske ureditve pravzaprav odločitev za radikalno spremembo modus operandi človeškega bivanja. Dobili smo prvo pravo priložnost, da si horizont zatona, proti kateremu že nekaj časa padamo, lahko ogledamo iz trenutnega lokalnega minimuma. Dobro si ga oglejmo.