Toliko zaposlenih v službah javnega naročanja, pa takšni rezultati

Marino Lindič, predsednico Združenja nabavnikov Slovenije ter predsednico Mednarodne federacije nabavnih združenj, ki povezuje 250 tisoč nabavnih strokovnjakov iz Evrope, Amerike, Afrike in Azije smo povprašali, kaj meni o preteklem in aktualnem dogajanju v zvezi z nabavo zaščitne medicinske opreme.




Zakaj zavod za blagovne rezerve, ko pa imamo direktorat za javno naročanje
Kot je znano, so policisti predvčerajšnjim obiskali Zavod za blagovne rezerve, ki je vodil nabavo mask in druge, v času epidemije nujne, opreme. Policija je preverjala domnevne nepravilnosti pri dobavi zaščitnih mask, ki niso bile skladne s priloženo dokumentacijo. Zavod za blagovne rezerve po besedah državnega sekretarja na gospodarskem ministrstvu Aleša Cantaruttija nima dovolj izkušenj, da bi lahko posle sklepal neposredno, zato so se odločili za posrednike. S temi je vlada do sedaj sklenila že za več kot 120 milijonov evrov vrednih pogodb.

Postavlja se vprašanje, zakaj zavod za blagovne rezerve, ki nima izkušenj na tem področju, sploh vodi nabavo. O tem se sprašuje tudi naša sogovornica, zagotovo najbolj priznana strokovnjakinja za nabavo v državi in širši regiji. Kot pravi, imamo Direktorat za javno naročanje, ki sodi pod Ministrstvo za javno upravo, kjer so zaposleni ljudje, ki so ali bi vsaj morali imeti,  ustrezne kompetence in izkušnje za strokovno naročanje.



»Ne vem, kje je razlog, da je nabava preložena na Zavod za blagovne rezerve, ko pa imamo usposobljeno posebno javno službo - direktorat za javno naročanje, kjer je zaposleno veliko ljudi.  Zakona ali predpisa, ki bi določal, da morajo blagovne rezerv voditi nabavo, ni, vsaj da bi jaz vedela zanj. Nekdo, ki se vsak dan ukvarja z nabavo ima bistveno boljše kompetence, da to naredi bolj strokovno, tudi hitreje in bolj profesionalno, kot nekdo, ki to dela prvič ali le občasno. Prepričana sem, da bi lahko tako plačali bistveno manj za opremo, kot smo. Vsaj v februarju in začetku marca ali sedaj, ko se situacija že malo umirja.«

Izjemno neodgovorno, da so bile blagovne rezerve prazne
Lindičeva je kritična, da so bile, po informacijah sedanje vlade, blagovne rezerve ob začetku epidemije izpraznjene in je morala vlada, ki je ravno nastopila mandat, na vrat na nos, v času, ko je vladal največji kaos  na globalnem trgu zaščitne opreme in je svetovno povpraševanje nenormalno preseglo ponudbo, opraviti nakupe.

»Izjemno neodgovorno je bilo, glede ne to, da se je že pred novim letom vedelo, kaj se dogaja v Wuhanu, da je ves januar tisk pisal o nevarnosti in širitvi virusa izven meja Kitajske, Azije, da smo imeli februarja že žarišče v Italiji,  da so bile blagovne rezerve v začetku marca popolnoma prazne. Če ne bi bile, bi se lahko izognili marsikateri nevšečnosti pri nabavi in bi imeli bistveno manjše stroške nabave.«



Kot smo v Svetu kapitala poročali, je vlada Marjana Šarca konec februarja izdala sklepa, naj blagovne rezerve »nakup zaščitnih mask opravijo enkrat do konca leta 2020.« Tako je bila nova vlada prisiljena kupovati opremo v času, ko so jo kupovali prav vsi, »ko je na mednarodnih trgu zavladal ''kaos'', cene so nenormalno poskočile za nekajkrat, kot gobe po dežju pa so se pojavili še vojni dobičkarji,« pravi Lindičeva.

Nikoli ne veš, kaj boš dobil
»V teh razmerah je morda razumljivo, da so se odločili za posrednike, na katere so preložili tveganje plačila delnega ali 100% avansa, ki je bil predpogoj za nakup opreme. Videli smo, da je v začetku marca, ko je prišlo do izbruha v Evropi,  na svetovnih trgih uspelo dobiti zaščitno opremo le tistim, ki so imeli močne osebne povezave, to sta bila Aleksander Čeferin in Joc Pečečnik. Zelo me moti, da se potem spravljajo na njih, namesto, da bi jim bili hvaležni, ker so nam priskrbeli tisti čas tako nujno opremo. Pečečnik je pripeljal že dve pošiljki, ki sta bili brez napak, zalomilo se mu je pri tretji, kot vem.«

Pri sodelovanju z azijskimi državami, to ni nič neobičajnega, pravi Lindičeva. »Pri poslovanju s Kitajsko nikoli ne veš, kaj boš dobil, dokler tega ne dobiš. Tam so razmere in etičnost poslovanja na zelo nizkem nivoju.«

Ko so zadeve kritične, tako po besedah sogovornice, potrebuješ močne osebnosti z močnimi povezavami, da lahko v nabavnih verigah nekaj dosežeš.

Država bi zdaj morala prevzeti direktno nabavo
A sedaj, ko se je situacija malo umirila in tudi rast cen ni več tako izrazita oz. se po besedah sogovornice že zelo umirja, bi lahko spremenili naročanje, če ga že pred tem za to zadolžene službe (direktorat za javno naročanje) niso bile sposoben ustrezno izpeljati.

»Glede na to, da imamo na Kitajskem kar nekaj svojih podjetji, tudi veleposlaništvo, da imamo tam tudi gospodarske atašeje, sem prepričana, da bi vlada lahko organizirala nekoga, ki je že tam, da bi preveril certifikate, kvaliteto opreme, jo sprejel, preveril in pošiljko spremljal do letališča. Vlada bi to lažje kvalitetno naredila kot posredniki, katerih veliko sploh ne deluje v branži medicinske zaščitne opreme. Če se z nakupom začnejo ukvarjati vsi povprek, je ob stanju, ki vlada na Kitajskem, veliko odvisno od sreče. Enkrat naletiš na nekoga, ki ima certifikate in kvaliteto urejeno, če pa nimaš preverjene oskrbne verige in dobavitelje, pa seveda tudi na prevarante.«



Po mnenju Lindičeve je v celotni zgodbi z nabavami zaščitne maske z vidika vlade pozitivno to, da država ni plača nobenega avansa in je tveganje, ki je bilo zelo visoko, prenesla na posrednike. »Seveda, če je to res,« dodaja. A tveganja lahko tako kot posrednik zavaruje tudi država. »Če gre za naročanje preko posrednikov ali neposredno državno naročanje, obstajajo mehanizmi zavarovanja plačanega avansa z bančnimi garanciji ali pa z različnimi vrstami akreditivov; npr.: z dokumentarnim akreditivom, kjer prodajalec dobi sproščeno plačilo od predložitvi dokumentov, kateri so dogovorjeni ob naročilu, npr: certifikati, potrjene dobavnice,....«

So naše službe za javno naročanje primerno usposobljene?
Sogovornica ocenjuje, da smo opremo glede na to, koliko ljudi je zaposlenih v javnih službah za naročanje, občutno preplačali. "To lahko ponazorimo s primerjavo nabavnih cen kirurških mask,  po katerih nabavljamo maske v podjetjih (kjer zaradi majhnih količin tudi kupujemo večinoma preko posrednikov) in cenami, objavljenimi v medijih, po kakršnih nabavlja država. Okoli 20.marca je v javnosti precej odmevala zgodba z nabavo mask preko Labene, ki je takrat ponujala kirurške maske po ceni 0,6€/kos.  Član Združenja Nabavnikov Slovenije, ki se sicer ukvarja z nabavo metalurgije (tudi iz Kitajske) nas je v tistem času kontaktiral, da bi organizirali skupno nabavo mask na Kitajskem.  Nabavna cena pri proizvajalcu je bila 0,26/kos. Ko smo potem dodali še stroške dobave preko DHL za 2000kos (količine so bile tako majhne, ker smo se bali zaplemb v transportni verigi, katere so se dogajale  v tistem obdobju), smo prišli na končno ceno, dostavljeno v Slovenijo, malo nad 0,3€/kos. Tu seveda ni bilo nobenih provizij posrednikov[LM1] .  Lahko si predstavljamo, kolikšne količinske popuste dobimo pri velikih količina nabave; nekaj sto tisoč  ali milijonov kosov in tudi za koliko se transportni ter carinski stroški zmanjšajo v primeru velikih količin ter v primeru, da organiziramo cenejšo oblike transporta kot je DHL."
 
Toda, ali so službe za javno naročanje sploh ustrezno usposobljene?
»S slovenskimi javnimi službami naročanja ne sodelujemo, nekaj malega smo sicer že pred leti, a zdaj nič več.« Večina nacionalnih nabavnih združenj drugih držav v okviru IFPSM (Svetovna federacija za nabavo in oskrbne verige), katerega predsednica je, običajno sodeluje z državami pri pripravi zakonodaje o javnem naročanju (za slovensko zakonodajo pravi, da je slab prevod  zakonodaje EU).

»Običajno ta združenja izvajalo izobraževanja in certificiranje za nabavne strokovnjake v  javnem sektorju. Za slednje je obvezno izobraževanje in opravljen izpit (certifikat), ki je predpogoj za delo v javnem naročanju. Celo v Keniji nihče ne more delati v javni nabavi, če nima izpita.«

Če zaključim, tako kot ne more igrati v orkestru nekdo, ki nima znanja igranja na določen instrument, ne more nabave strokovno in transparentno izvajati nekdo, ki nima strokovnega znanja iz področja kvalitetnega obvladovanja nabavnih procesov.