Pod pojmom naravoverstvo razumemo način življenja, ki so ga nekoč živeli naši predniki in ni vezano na področje bivanja. Prav ta ljudstva so na izjemno pronicljiv in inteligenten način usklajevala svoja življenja z ritmi narave. Američani imajo v tem pogledu možnost proučevanja življenja staro Indijancev (native americans) in njihovih modrosti, Avstralci Aboriginov, Afričani nekaterih plemen, ki še danes bivajo v sožitju z naravo in navsezadnje tudi Slovenci, ki imamo Staroverce, ki so živeli v Posočju. O njihovih pričevanjih je napisal zelo izčrpno in poglobljeno knjigo Pavel Medvešček, katere naslov je Iz nevidne strani neba.
 
Življenje naših prednikov je bilo usodno odvisno od muhavosti vremena, skope ali plodne zemlje in smrtonosnih bolezni. Kot, da bi govorili o dejstvih našega časa, ki prihajajo vedno bolj v ospredje razmisleka, kaj delamo z našim planetom, da se tako spreminja. Muhavo vreme je stalnica že nekaj let in vedno bolj očitno postaja, da se vremenske razmere na planetu spreminjajo, s tem povezano je poljedelstvo, ki je izrazito odvisno od vremena, količine vode in sončnih dni, in na koncu imamo tukaj še globalno epidemijo virusa, s katerim se soočamo že drugo leto zapored.
 
Vse govori v prid temu, da se je modro ozreti po naukih Starovercev, ki so živeli in delovali v zavedanju, da je bil človekov obstoj od nekdaj odvisen od dogajanja v naravi. Ob globalnih vremenskih spremembah, ki jih vsakdo čuti na lastni koži, je zaverovancev v vsemogočnost človeka vedno manj. To zaverovanost je povzročila industrijska doba, ko se je zaradi skokovitega tehničnega napredka za kratek čas dozdevalo, da človek zmore vse.
 
V predindustrijski dobi so ljudje naravne sile globoko spoštovali, saj je že manjša vremenska motnja lahko povzročila lakoto in smrt skupine ljudi. Odločilna povezanost z naravo jim je bila samoumevna, od nje so se učili, z njo živeli, z njo čutili in jo zato tudi slišali. Čudovita filma, kot na primer La belle verte, iz l. 1996 (https://youtu.be/08cPhbRjvxY) in sodobnejši Avatar, iz l. 2009  https://youtu.be/5PSNL1qE6VY), skoraj preroško prikažeta razsežnosti človeške zablode in njegovo odsotnost od sebe in narave. Toplo ju priporočam v ogled.
 

Povezanost človeka z naravo, ki je bila nekoč močna, pa najlepše opiše rezijanska pripoved, ki pravi: »Nekoč so rekli, da je gozd govoril. Ko so ljudje šli drevo sekat, je reklo: »Ne mene, usekaj drugo! Nekoč je govorilo vse, vse je govorilo.«
 
V tesni povezanosti človeka z naravo mu ni bilo težko prepoznati namigov, ki mu jih je dajala. Seveda so bili tega sposobni samo nekateri in ti so se izkazali kot vedeževalci in zdravilci.
 
Naravoverstvo je torej doumevanje sveta, v katerem človek ni krona stvarstva. Po eni strani ima sicer pravico bivati v tem svetu, po drugi pa tudi odgovornost, da holistično vzdržuje naravni red in ravnovesje ter skrbi zanj.
 
Staro indijanski rek pravi, da ljudje ne nasledimo zemlje od naših prednikov, temveč si jo izposodimo od naših otrok. V tem duhu naj torej temelji vse naše delovanje, ki vključuje uporabo in izkoriščanje naravnih virov. Gre za usmeritev delovanja vsakega izmed nas, ki smo trenutni prebivalci Zemlje, ki močno vpliva na naše odločitve, nakupe in celostni odtis našega bivanja tukaj in sedaj.
 
Skoraj premalo se zavedamo, da v resnici vsako porušeno ravnovesje v naravi vpliva tudi na ravnovesje v človeku. Na njegov notranji mir, celostno počutje, kot tudi fizično zdravje in vitalnost. Zelo hitro to lahko preverimo na svoji koži, če se na primer sprehodimo po zdravem gozdu, ki živi v svoji celovitosti in ravnotežju, kako pomirjevalen in blagodejen učinek ima na nas tak sprehod ali če izberemo sprehod v mestnem parku v katerega je že močno posegla človeška roka, in njegovi naravni zdravilnosti že odvzela večino blagodejnega učinka na sprehajalca.
 
Einstein je nekoč dejal, če pogledamo globlje v naravo bomo tudi razumevali vse bolje.