Rašković: Teorija jogurta

Čas naredi svoje in jogurtova kultura se kmalu razmnoži ter spremeni mleko v jogurt. Foto: Jure Eržen/Delo

Slovenija s stopicljanjem na mestu malo po malo izgublja. Namesto da se vrtimo v krogu in nasedamo v velikih ali majhnih vrtincih v kozarcih vode, bodimo raje alkimisti ...

V osnovni šoli sem imel sošolca, pri katerem so doma morali živeti v okviru zelo omejenih finančnih sredstev. Mama je bila samohranilka s tremi otroki. Mogoče sva se tudi zaradi tega tako dobro razumela, saj je bila moja mama prav tako samohranilka. Na žalost je tega v Sloveniji danes vse več, ne manj. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije živi pod pragom revščine skoraj vsak sedmi prebivalec oz. prebivalka, kar je malo bolje od (še slabšega) povprečja EU (vsak šesti). Vsaka četrta družina pri nas je menda enostarševska.

Nekoč sem na obisku pri prijatelju opazoval njegovo mamo v kuhinji, ki je po dolgi nočni izmeni vidno utrujena »delala« jogurt, preden se je odpravila k zasluženemu počitku. Ker nisem točno razumel, kaj počne, sem jo vedoželjno povprašal. Ko danes razmišljam za nazaj, sem jo najbrž spravil v neprijeten položaj, a otroški radovednosti pač ne gre zameriti.

Slovenija s stopicljanjem na mestu malo po malo izgublja. Namesto da se vrtimo v krogu in nasedamo v velikih ali majhnih vrtincih v kozarcih vode, bodimo raje alkimisti ...
Razložila mi je, da iz mleka dela domač jogurt. Zdela se mi je nekaj med čarodejko in alkimistko. »Kako pa lahko sami naredimo jogurt kar doma?« se je glasilo moje začudeno vprašanje. Podobno kot glede otrok in štorklje sem tudi glede jogurta živel v iluziji, da ga pač kupimo v trgovini. Namesto štorklje ga »prinese« Mercator. Pozorno sem poslušal njeno razlago, da za izdelavo jogurta potrebujemo le domače kravje mleko, žličko jogurta oz. jogurtove kulture in malo potrpežljivosti. Čas naredi svoje in jogurtova kultura se kmalu razmnoži ter spremeni mleko v jogurt. Danes bi to najbrž prevzeli instahipsterji, a takrat se je to delalo skrivaj za zaprtimi vrati.

Ko sem se desetletja pozneje preselil v ZDA, potem na Kitajsko in na koncu pristal v deželi dolgega belega oblaka (Novi Zelandiji), sem obudil svoj alkimistični spomin iz otroštva na jogurt. In tako sem začel razmišljati o teoriji jogurta. Ne samo zaradi svoje osebne izkušnje »čefurja« v Sloveniji, ampak tudi zaradi svoje spremembe v »trdo kuhano jajce« (belo zunaj, rumeno v sredici).

Odraščal sem v mešani balkanski družini s slovensko mamo in starima staršema. Dedek je bil Srb, arhetip balkanskega alfa samca. Babica je bila v marsičem tipična Slovenka, ki je raje »tiho trpela«, kot da bi svojemu možu upravičeno pokazala vrata. Še danes ne vem, ali je žrtvovala svojo (ne)srečo za našo srečo ali preprosto ni vedela bolje. Takrat so bili pač drugi časi. Čeprav sem genetsko le četrtino »Balkanec«, sem se v smislu svoje identitete vedno počutil kot »pola-pola«, pol Slovenec, pol Srb. Mogoče tudi zaradi svojega klenega slovenskega imena in klenega srbskega priimka. No, danes ne vem več, kako bi se opredelil. Ko smo s študenti pred kratkim v okviru predavanj o nacionalni in kulturni identiteti debatirali, sem napol v šali, napol zares ugotovil, da sem 80 odstotkov Evropejec, 100 odstotkov vzhodni Evropejec in 120 odstotkov Balkanec. Z vidika nacionalne identitete sem se označil za 40 odstotkov Slovenca, 40 odstotkov Srba in 60 odstotkov državljana sveta. Pa naj se sliši še tako pocukrano.

In ko sem se po predavanju vračal domov ter užival v prvih pomladnih dnevih ob svojem dnevnem sprehodu ob morju iz službe proti domu, sem začel razmišljati o t. i. teoriji jogurta. Petmilijonska država, kjer je več kot 200 različnih etničnih, kulturnih in verskih skup­nosti, je mogoče najbolj primerno okolje za teorijo jogurta. Nova Zelandija vsekakor ni edina zelo raznolika država, a po podatkih OECD je prva na svetu po deležu migrantov v delovni sili. V nasprot­ju z ZDA, ki se rade označujejo za t. i. talilni lonec (ang. melting pot), ali Kanado, ki se predstavlja kot mozaik različnosti, je Nova Zelandija vseeno malo drugačna.

Drugače kot v sosednji Avstraliji na Novi Zelandiji dejansko deluje alkimistični princip teorije jogurta, kjer določena kultura ne samo oplemeniti, ampak preoblikuje »belo« mleko. K temu najbrž veliko pripomorejo geografski položaj države in njena majhnost, kolonialna zgodovina priseljevanja, protestantska kultura in ekonomika pragmatizma. Ključno vlogo pa vsekakor igrajo tudi plemenska kultura novozelandskih staroselcev Maorov in njihove vrednote (Tikanga Mao­ri) skupnosti (whanaungatanga) ter skrbi in dobrega gostiteljstva (kaitiakitanga). Pomemben steber vsega pa je vprašanje: Ko wai au? Ki se hkrati prevaja kot »kdo sem« in »kdo smo mi«.
image
Foto: Shutterstock

Podelitev uporabnega dovoljenja za džamijo v Ljub­ljani, ki jo je slovenska muslimanska skupnost čakala pet desetletij, bo najbrž spet naplavila na površje različne vrste izpetih debat tipa »naši-vaši«, »oni-mi«. Dejstvo je, da je Slovenija majhna ter etnično, kulturno in versko izredno homogena država. Vsako mleko, pa naj je domače ali »tuje«, ima določen rok uporabe. Taka je narava. In ko mu preteče rok, se pokvari. Koliko časa se nam že zdi, da Slovenija s stopicljanjem na mestu malo po malo izgublja. Če sem se kaj naučil kot »ekonomist«, sem se to, da je napredek relativna, ne pa absolutna kategorija. Namesto da se vrtimo v krogu in nasedamo v velikih ali majhnih vrtincih v kozarcih vode, bodimo raje alkimisti in namesto »plemenitenja« raje sprejmimo teorijo jogurta. Če verjamete ali ne, je avtohtona pasma znamenite in »sila pridne« kranjske čebele ravno tako produkt balkanskega jogurta. In tudi zaradi tega danes velja za drugo najbolj razširjeno pasmo čebel na svetu.
Avtor je predavatelj na univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji, na Šoli za trženje in mednarodno poslovanje, ter gostujoči profesor na univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo v Šanghaju na Kitajskem.

Več iz rubrike