George Deriso: Naj vas obdajajo ljudje z lastnostmi, ki jih vi nimate

Za Apple je delal med letoma 1984 in 1995, prvo leto v ZDA še s Stevom Jobsom, v naslednjih letih pa v avstralski podružnici pod Johnom Sculleyjem. Delal je tudi za AT&T, Gartner Group in Falcon Venture Partners. Ustanovil je osem tehnoloških podjetij. Vrhunec svoje kariere je, kot pravi, dosegel v tem trenutku, ko večji del zgolj poučuje.
Je član poslovne fakultete univerze v Koloradu. V Slovenijo prihaja že šest let. Začelo se je s sodelovanjem z različnimi slovenskimi podjetniki, zaljubil se je v državo in še bolj Slovence, za nas pravi, da smo eni najbolj neverjetnih ljudi na svetu.

Pred tremi leti je prvič gostoval kot predavatelj na Gea Collegeu, od takrat prihaja vsako leto. Navdihuje ga naša razvijajoča se podjetniška kultura. »Imate veliko priložnosti na področju tehnologije, imate ljudi na fakulteti za računalništvo, ki so izjemni strokovnjaki. Lahko bi imeli večji pozitiven vpliv na globalne izzive, recimo podnebne spremembe. Vaši mladi podjetniki so izjemno zainteresirani za družbeno koristne vplive prek podjetništva. Vidim pa tudi priložnosti v izobraževalnem sistemu, veliko učiteljev je zelo naprednih. Ko vprašam ljudi pri vas o slovenskih inovatorjih, naštejejo največ tri. Jaz imam seznam 22.« George Deriso je bil osrednji gost letošnjega slavnostnega dogodka Delove podjetniške zvezde, ki je potekal na Brdu pri Kranju.

S čim se ukvarjate zadnje čase?

Zanimajo me kognicija, nevrologija, psihologija in predvsem pozitivna psihologija. Menim, da če v kakršnem koli pogledu učite druge ljudi, na šoli, fakulteti ali kot svetovalec, morate imeti znanje o možganih, zavesti in podzavesti. Tudi avtomobila ne bi peljali k mehaniku, ki ga zna le dobro voziti, ni pa nikoli odprl njegovega motornega pokrova.

S katerimi ugotovitvami si najpogosteje pomagate pri svojem delu s študenti in v podjetjih?

Pred nekaj leti sem naredil raziskavo o skupnih karakteristikah uspešnih podjetnikov, vodij in inovatorjev. Popisal sem jih in nato raziskal, kje se medsebojno prekrivajo. Pomembno veliko število značilnosti je skupnih vsem trem skupinam. In vseh se lahko naučimo. A le tako, če najprej vemo, na kateri točki kot posameznik smo, z vidika kognicije, vedenja in mišljenja. Ena ključnih karakteristik je samozavedanje. Izhajajoč iz tega, strukturiram tudi svoja poučevanja, pristop imenujem jaz, mi in tisto.

Kaj pomeni jaz, mi in tisto?

Osredotočamo se najprej na vprašanje, kdo sem zares jaz. Tega se v šoli nikoli ne učimo. Ko imaš to samozavedanje, ti postane jasno, kaj so tvoje omejitve, šibkosti, česa ne maraš, v čem nisi dober. Ko to veš, lahko strukturiraš mi. To so ljudje, ki delijo s teboj vizijo, vrednote in imajo lastnosti, ki jih ti nimaš ali pa zelo omejene. Tako ustvariš okoli sebe ekipo, ki predstavlja vse, kar potrebuješ za uspeh. Nerealistično je meniti, da imajo uspešni ljudje vse v sebi. Ko pridemo do tistega, je to to, kar učijo vse poslovne šole. Prihodkovni in poslovni model, produkt, operativni sistem itd. Ampak pri nas se v središče vedno postavi vprašanje jaz. Posel je vedno izraz ustanovitelja, njega.

Je težko za voditelja, podjetnika vedeti odgovor na vprašanje, kdo sem?

Bolj ko se poznaš, bolj lahko oceniš druge. Ko vem, kako delujejo moji možgani, vem tudi, kako delujejo tvoji. Tako je veliko lažje izbrati so­ustanovitelja in izvršilne kadre.

Nevroznanost nas je naučila veliko o tem, kako pristranski so v resnici naši možgani, da je tudi ogromno pomembnih poslovnih odločitev močno nezavednih, a na to nismo pozorni. Recimo ravno pri zaposlovanju velja, da pogosteje zaposlujemo ljudi, ki so nam podobni, namesto da bi iskali razlike, drugačnosti.

Da, ravno to učim. Tega je res veliko. Recimo, sam sem večkrat opazil, kako so ljudje prepričani, da so njihove ideje pomembne, da jih svet potrebuje. Ko govorijo s svojimi partnerji, investitorji, zaposlenimi, iščejo le pozitivna mnenja. Ko dobijo negativna, ko jim kdo reče, to ne bo delovalo, to nikogar ne bo zanimalo, običajno menijo, da oseba na drugi strani ni dobro razumela ali da niso dobro razložili. Ves čas iščejo le odobravajoč odziv. Tako kot na družbenih omrežjih. Popolnoma so nas navadila, da nas obdajajo le ljudje, ki imajo enako mnenje. Ko boste naslednjič doživeli negativen odziv, ko se nekdo ne bo strinjal z vami, bodite bolj radovedni. Vprašajte ga, zakaj tako meni, prosite, da razloži. Ne zavračajte njegovega sporočila, ampak ga poslušajte in se česa naučite.

Izziv pa je tudi to, da ideje šefov jemljemo za suho zlato.

Ljudje se morajo vprašati, kaj je najslabše, kar se jim lahko zgodi, če stopijo v ospredje in nasprotujejo. Večina si v resnici želi iskren, neposreden odziv. V akademskem svetu vidim, da si profesorji ne upajo reči študentom, da jim ne gre, da ne razumejo. Raje vidijo, da so študenti srečni in zadovoljni, saj so s tem fakultete bolje ocenjene. Na delovnem mestu je potem še večji problem. Tudi nekateri šefi se raje obdajajo z ljudmi, ki se z njimi strinjajo in jih vedno podprejo. Če bo šlo kaj narobe, pa bodo za neuspeh hitro krivili zaposlene, ne svojih slabih idej.

In umetna inteligenca, pravijo nekateri, nas bo zdaj opozarjala na te pristranskosti. Osebno se mi zdi, da je to lahko nevarno, da se bomo zanašali na program, pa vam?

Že danes vemo, da ima umetna inteligenca (AI), ki je v uporabi, inherent­ne pristranskosti, poleg tega so jo programirali beli moški določenih let. S tem prenašajo karakteristike in mentalne lastnosti, modele v artikulacijo AI. AI kot posel je odraz tistega, ki jo gradi. Če umetne inteligence ne bodo gradile ekipe, ki so diverzificirane po vseh lastnostih, potem bo težko priti do programov, ki bodo sposobni odstraniti pristranskosti. Delam s študenti in poslovneži, ki so zelo zaskrbljeni zaradi umetne inteligence, in poznam tudi druge, ki jo že uspešno uporabljajo za različne naloge. Sicer pa se z AI ne ukvarjam pretirano, zato težko še kaj več povem o tej temi.

Potem se vrniva na izhodišče. Če je posel odraz tistega, ki ga gradi, s kakšnimi nalogami spodbujate ljudi, da odgovorijo na vprašanje, kdo sem?

Uporabljam ogromno različnih nalog, predvsem pa spodbujam ljudi, da o tem konstantno razmišljajo, saj tega odgovora ni mogoče najti takoj ali v eni šolski uri, niti sklopu predavanj. Ljudje se tudi ves čas razvijamo. Poučevanje običajno začenjam z nekognitivnimi instrumenti, recimo kvizom Carol Dweck o tem, kakšne vrste je naša miselnost, ali Angele Duckworth o vztrajnosti. Vztrajnost in miselnost, ki je usmerjena k nenehnemu učenju, sta se izkazali kot odlična kazalnika prihodnjega uspeha, veliko boljša kot kognitivne sposobnosti, recimo inteligenca, pomnjenje in podobno. Ko pomislimo, kaj počne naš izobraževalni sistem, vidimo, da meri in spodbuja le kognicijo. Učencem ne ponudimo ničesar, kar bi razvilo, spodbudilo, krepilo njihovo čustveno inteligenco, srčnost, in nič tistega, kar se razvije v pogum, odpornost na spremembe in vztrajnost.

Marsikdo zaradi tega ne razvije svojih talentov, nekateri v matematiki, drugi v umetnosti.

Veste, kaj je največja napaka, ki jo počnemo? Otroke spodbujamo, naj rišejo, potem pa jim rečemo, da to, kar so narisali, recimo hišo, ni hiša, ali pa popravljamo njihove risbe, jih morda celo zasmehujemo, kaj je zdaj to. S tem jim jemljemo naravno moč in jih tlačimo v okvire in škatle.

Toda, verjetno ni tako preprosto, ne moremo jih pustiti kar brez usmeritev.

Seveda, potrebujejo strukturo in smer. Enako kot tisti, ki učijo. Učitelji potrebujejo strukturo in smer, da lahko usmerjajo otroke. Danes učitelji ne bi smeli veljati za eksperte v sobi, ker je nemogoče, da bi vse vedeli, in ker jih otrok s pametnim telefonom zlahka ujame pri pomanjkljivem znanju. Kako učiš otroke v svetu, kjer je vsakršna strokovna informacija nekaj klikov stran? Po drugi strani pa ne vedo popolnoma nič o primernem vedenju, gradnji odnosov, o tem, kar je bistvo življenja. Vse je odnos, in če ne vedo, kdo v resnici so, imajo težko mentalno in čustveno zdrave odnose. Kar 56 odstotkov delovnih mest bo popolnoma novih, ko bodo otroci, ki so zdaj v osnovni šoli, iskali prvo službo. Kako jih učiti, kaj, ko pa službe, za katere se učijo, še niso izumljene.

Enako težko je ugotoviti, katero bazično znanje jih učiti, zakaj sploh, če je vse dostopno. A po drugi strani, ali jih ravno to učenje ne spodbuja k področjem, ki jim ogrejejo srce, k temu, da postanejo kritični do sveta, ter ne nazadnje, da sploh znajo poiskati prave informacije?

Mislim, da je bolje, da jih recimo naučimo razlikovati med mnenjem in dejstvi, ki temeljijo na znanstvenih dognanjih.

Zakaj je to razlikovanje med mnen­jem in dejstvi pomembno?

Saj veste. Živimo v svetu, ki je zelo polariziran. Imamo veliko trenj. Večina ljudi ima zelo jasno mnenje o tem, kaj bi bilo treba storiti, da bi bilo bolje. Preprost primer: obiščete bar v Sloveniji in ljudi vprašate o tem, kaj menijo o vladi in ali bi vpeljali nazaj socializem. Pogovor se bo zelo razživel.

Ne da bi kdorkoli v njem navedel kakršen koli resničen podatek.

Natanko tako.

Podatki običajno niso nič vredni pri oblikovanju mnenj.

Možgani imajo določen vzorec, ki ga je treba izpeljati, preden podatke prevedejo v znanje in nato prepričanja, kar se spremeni v vero, vrednote. Vero in vrednote pa je izjemno težko spremeniti. Ena izmed dobrih strategij je, da ljudi motiviraš ali navdihuješ, da so bolj odprtega mišljenja.

To je zelo preprosto reči, težje pa storiti …

Je, je zelo težko. Odprto mišljenje se običajno zbudi takrat, ko pokažete, demonstrirate, kako drugi ljudje na najboljši mogoč način uporabljajo tisto, o čemer jih želite prepričati. Recimo, če glasbo poslušate na youtubu, pa vas stalno motijo oglasi in ne morete vmes brskati po spletu, če ne poznate nič drugega, še vedno mislite, da je to najboljša platforma za glasbo. Ko pa vam nekdo pokaže ali naloži novo aplikacijo za glasbo, pri kateri so te pomanjkljivosti odpravljene, boste verjeli.