»Daana« za modre biznismene

Altruizem dviguje razpoloženje, ker dviguje samopodobo, ta pa povečuje srečo, pove Karen Salmansohn, slavna ameriška pisateljica in kolumnistka pri televizijski mreži CNN.
Fotografija: Reuters
Odpri galerijo
Reuters

Veliki Buda je učil, da mora človek početi tri stvari, če si želi zagotoviti trajno srečo.

Daana (dana) označuje velikoduš­nost, sila moralnost in bhavana duhovno kultiviranost. Za večino poslovnežev so budistični nauki seveda terra mistica (neznano področje), mnogi do njih gojijo celo sovražen odnos, saj so prepričani, da ogrožajo njihove vrednote, za katere verjamejo, da jim prinašajo uspeh, denimo sebičnost, brezobzirnost in pokvarjenost. A kako nesrečen je v resnici poslovnež, ki se mora vsak dan od jutra do večera iti egoističnega, barabonskega, nadutega kretena?


Vrhunski trik kapitalizma je, da je široke množice prepričal o tem, da je za družbeni blagor najbolje, da si peščica ljudi deli velikanske presežke denarja, medtem ko naj bo preostalih 99 odstotkov prebivalcev planeta srečnih, če lahko zvesto služijo kapitalističnemu gospodarju in si celo vsak mesec privoščijo luksuz v obliki plačevanja polož­nic.

Dejansko gre za natego par excellence, saj je domišljena celo s političnimi »argumenti«. Njeni avtorji namreč vsakogar, ki si drzne razmišljati drugače, takoj razglasijo za ultralevičarja, komunističnega nostalgika, sovražnika tržnega gos­podarstva in kar je še teh bedastih nalepk.

Reuters
Reuters



Naj ponudim primerjavo. Predstavljajte si običajno štiričlansko družino, v kateri oče dobi zelo dobro zaposlitev. Ker zasluži petkrat več kot soproga, se odloči, da si bo kupil novega mercedesa, se odslej prehranjeval v elitnih ljubljanskih restavracijah in se z ljubico odpravil na križarjenje na Zelenortske otoke. Ne bo sicer dopustil, da bodo preostali člani družine umrli od lakote, saj jim bo vsak dan kupil pol kile posebne salame in kilo kruha, občasno pa jim bo plačal še račune za vodo in elektriko, da ne bodo jedli v mračni kuhinji. Da ni totalen kreten, bo dokazal celo z neobičajno velikodušnostjo, saj bo ženi posodil tisoč evrov, da si kupi 15 let starega clia.

No, na podoben način delujejo številni sodobni turbokapitalisti. Postanejo lastniki podjetja (beri: velike družine), katerih zaposleni s svojo sposobnostjo in pridnostjo ustvarjajo presežno vrednost. Medtem ko so imeli direktorji v »gnilem, groznem« socializmu denimo trikrat ali štirikrat višje plače od navadnih delavcev, a so kljub temu živeli povsem spodobno življenje, so novodobni kapitalisti in menedžerji prepričani, da jim pripadajo tridesetkrat, petdesetkrat ali stokrat višji dohodki kot drugim. Če jih kdo vpraša, ali se jim ta nora nesorazmerja zdijo normalna, imajo pripravljen »briljanten« argument: »Pa saj smo letos na novo zaposlili dvajset ljudi. In vsi imajo redne plače.«

In vsak od njih lahko vsak dan je kruh in posebno salamo!

Tako veselo jezdijo na družbenem sistemu, ki je uzakonil pohlep in na neki sprevrženo zvit način ljudske množice prepričal, da je miloščina v obliki posebne salame na račun njihovega enormnega bogatenja nekaj tako normalnega kot to, da sonce vsak dan vzide in zaide.



A na tem mestu se ne bom poglabljal v nadaljnje perverzije turbokapitalizma, saj bi želel poudariti nekaj še precej bolj zanimivega, o čemer bo vsak kapitalist, ki ni tako neambiciozen, da bi se zadovoljil samo s tako dolgočasnimi stvarmi, kot so dvaintridesetkrat višji dohodek od delavcev, prodor na južnoameriški trg, prevzem že šestindvajsete nagrade za poslovne uspehe in podobno, resno razmislil, če želi iz sebe še narediti kaj res pomembnega.

Namreč na možnost, da svoje zaposlene, s tem pa tudi sebe, pristno osreči. Naj še enkrat ponovim tisto, kar bi moralo biti vsakomur jasno kot beli dan: pristno srečen je lahko le človek, ki daje, in ne tisti, ki sprejema. To pa mu bo uspelo tudi tako, da začne prakticirati vrednote prej omenjenega budističnega trikotnika: daano, silo in bhavano. Velikodušnost, moralnost in duhovno kultivacijo.

Še posebno daana, velikodušnost, je za »slovenceljski« nacionalni gen težavna zadeva, težko razum­ljiv pojem. Povprečni Slovenec je namreč introvertirano, hribovsko, škrto in nezaupljivo bitje. In hardcore varčevalec. Noče dobro živeti zdaj, ampak šele potem, ko bo na drugem svetu. Tudi povprečni slovenski kapitalist ali menedžer ni bistveno drugačen. Raje kopiči zase, odreka drugim, ščiti, skriva, varčuje za zlato grobnico ali podobne nebuloze, kot da bi vsak dan daroval, delil, se veselil z drugimi. Alpski tip kapitalista je pravzaprav njegova najhujša različica, saj se njegov pohlepni značaj prepleta s stiskaštvom in ozkosrčnostjo. Brr!

Hvala bogu na svetu obstajajo kapitalistični posebneži, vizionarji, ki vsake toliko časa postavijo nove standarde obnašanja. Pred leti je tako ameriški poslovnež Dan Price sam sebi znižal plačo, da bi lahko svojim zaposlenim zvišal minimalno plačo na 70.000 dolarjev na zaposlenega na leto. Pa mislite, da mu zdaj kaj manjka? Ma, kje pa! Je zaradi tega padel v kakšno stisko ali depresijo? Ravno nasprotno. Njegovo podjetje se menda uvršča med podjetja z največ srečnimi zaposlenimi v ZDA. In srečen, pristno srečen je tudi sam.

Reuters
Reuters


Pravzaprav je tragikomično, da moramo v 21. stoletju, v katerem so napredne civilizacijske vrednote, kot so humanost, solidarnost, enakost pred zakonom, socialni čut, (vsaj v razvitem svetu) dokončno dobile svojo domovinsko pravico, govoriti o Priceu kot posebnežu, ki lahko zamaje temelje kapitalističnega načina razmišljanja, če pa je inovativni mladi poslovnež vsem škrtim, egoističnim, izkoriščevalskim delivcem kruha in posebne salame dokazal, kako zelo se motijo pri svojem pohlepnem konceptu?

In kako dezorientirani so pravzaprav ti kapitalistični gospodje, ko je govor o stvareh, ki edine res nekaj štejejo, kot je osrečevanje drugih in s tem osrečevanje sebe? Je res mogoče, da so v svojem denarnem »fahidiotizmu« tako zabredli na teh najpomembnejših področjih?

Prav v kapitalistih Priceovega tipa, ki bodo pri povsem konkretnih poslovnih odločitvah pokazali daano, velikodušnost, denimo s tem, da bodo sebi znižali dohodke v prid večjih dohodkov drugih, da jim bodo omogočili tudi druge bonitete, denimo ugodna posojila, brezplačno uporabo počitniških namestitev, brezplačne psihološke delavnice in podobno, leži upanje za lepšo, pametnejšo kapitalistično prihodnost in lepši svet nasploh.

Spodbudna novica je, da je nekaj potencialnih Priceov na vidiku že tudi v Sloveniji. Imajo mojo polno podporo in trdno verjamem, da ta ni edina.

Več iz rubrike