Potovanje kot izrazito intimna izkušnja

Ko pišem to kolumno se nahajam v Liguriji, približno 100 km od Genove, v prijetnem obmorskem kraju, ki je sicer del tako imenovane Riviere di Ponente, za katero domačini pravijo, da je v tem obdobju leta običajno že polno zasedena s turisti in popotniki iz cele Evrope.

No, letos se je ta del Italije spremenil v pravi paradiž miru z ravno pravšnjo gostoto obiskovalcev, ki so običajno individualni popotniki in človek ima občutek, da se je turizem vrnil nekje v pozna osemdeseta ali v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so potovali v glavnem le ljubitelji in poznavalci.

Čeprav se bo morda turistični obisk v teh krajih v naslednjih dveh mesecih povečal (še posebej v obdobju Ferragosta), pa domači turistični delavci še zdaleč ne pričakujejo takega navala, kot pred korona krizo. Razloge za to vidijo predvsem v še vedno prisotnem strahu glede okužb s koronavirusom, v zdravstvenih birokratskih omejitvah, pa tudi v omejenem družinskem potovalnem proračunu.

Že marca lani, ko se je pandemija s številnimi potovalnimi omejitvami šele začela, mi je takoj postalo jasno, da tudi potem, ko se bo zdravstvena kriza končala, svet v turističnem smislu še dolgo ne bo tak, kakršnega smo poznali pred njo.   

Bistvena razlika bo predvsem v tem, da potovanja ne bodo več razvrednotena, kot so to postala v zadnjih desetih letih, ko je lahko vsak »holzer« z nizkocenovnim prevoznikom odpotoval na Kanarske otoke ali na Malto, pa čeprav ni imel pojma o deželah, ki jih je obiskal, in je morda skupaj spravil le tri, štiri stavke v angleščini.

Takih potnikov bo v post pandemičnem obdobju bistveno manj, to pa predvsem zato, ker bodo potovanja čedalje bolj rezervirana za ljudi, ki potujejo z dušo in srcem in so zanje pripravljeni odšteti tudi kakšen evro več.

»Holzerji«, ki na Kanarske otoke ali na Malto že tako ali tako ne spadajo, bodo namreč hitro ugotovili, da se ga lahko enako kot na Playa De Las Americas na Tenerifu ali v St Julian'su na Malti zapijajo tudi v lokalnem baru v Poreču ali na Kamenjaku. Pivo pa lahko naročajo celo v slovenščini.   

Pandemija je naplavila še eno posebno vrsto turistov – gre za instagram turiste, ki delujejo še posebej komično. To pa niso več holzerji s povprečnimi plačami, ampak posamezniki z dokaj debelimi denarnicami. Ti se rekrutirajo iz različnih krogov – predvsem gre za estradnike in različne zdravnike (ti slednji so si v epidemiji očitno zelo izboljšali finančni položaj). 

Ta skupina slovi po tem, da potuje predvsem zato, da se važi pred ostalimi. Iz svojih potovanj želijo narediti javno dostopno dobrino. Predstavljajte si: podobno, kot sosedov Jože, ki še posebej počasi parkira svojega novega črnega BMW-ja, da ga bo sosed Franci vendarle opazil.     

V ta namen na družbenih omrežjih objavljajo svoje fotke, kjer se dame v najnovejših črnih kopalkah namakajo v kakšnem eksotičnem zalivčku azurne barve, možakarji pa pijejo koktajle ob kakšni palmi (v ozadju pa seveda eksotična scena s plažo z belim peskom ali celo s kakšno opico ali papigo).

Ti instagram turisti so v obdobju pandemije še posebej razširili svoja krila, njihove fotografije v Zanzibarju ali v Namibiji so se namreč pojavljale že kar na dnevni bazi – namen pa očiten: poglejte, mi imamo pa res jajca – med svetovno zdravstveno krizo, ko so bolnišnice prepolne covid bolnikov, se mi upamo oditi nekam v bližino Ekvatorja. Ne bojimo se bolezni in tudi denarja imamo navkljub svetovni krizi dovolj – šlika šlaka!        

Bilo bi nagravžno, če ne bi bilo »cheap« in predvsem neznansko smešno.

Sam sem že pred več kot dvajset leti obiskal številne destinacije v Afriki, Aziji in Srednji Ameriki, ki so tedaj veljale za izrazito eksotične, a sem o svojih potovalnih avanturah razlagal le ozkemu krogu ljudi, pa še to le v primerih, če me je kdo o njih sam povprašal.

Pa ne zaradi tega, ker sem hotel kaj skrivati, ampak preprosto zaradi tega, ker so mi potovanja od nekdaj predstavljala izrazito intimno izkušnjo, ki sem jo hotel deliti le z ljudmi, ki so mi najbolj blizu.

Različne instragram akcije turistov s preveč denarja in brez duše in stila se mi zato zdijo skrajno cenene in so le še eno stopnjo pred javnimi objavami gimnastike v domači spalnici. Očitno so ti ljudje pripravljeni narediti prav vse za svojo lastno promocijo.   
Za razliko od nizkocenovnih holzerskih romarjev v Španijo in na Malto, bodo hohštaplerski instragramski turisti seveda ostali tudi v prihodnosti. Bojim se, da jih bo celo čedalje več.

A nekaj je treba vedeti. Pravi popotniki jih nikdar ne bomo šteli za svoje.

V naših očeh bodo vedno predstavljali tiste, ki onečaščujejo to čudovito intimno izkušnjo odkrivanja sveta.