Popolno orožje wuhan-400

Epsko. Enigmatično. Dramatično. Atraktivno in grozljivo. Filmsko. Takšno je postalo naše življenje. Takšen je zeitgeist, v katerem bosta zaradi izčrpanosti oči in živcev dolgčas in monotonost kmalu postala vrlini in cenjeni vrednoti.

V zadnjih tednih svet pretresa neizprosna statistika novega virusa na Kitajskem, ki na numerološko zanimiv dan 20022020, ko oddajamo februarsko izdajo Sveta kapitala v tiskarno, navaja 2118 mrtvih, več deset tisoč okuženih in skoraj 800 milijonov ljudi v karanteni, kar je polovica kitajskega prebivalstva in desetina svetovnega.

A številke se vrtijo s hitrostjo borznega monitorja. Razmerja moči se pod težo koronavirusa, ki ima že status pandemije, spreminjajo tako na ravni vsakdanjega življenja kot globalne geoekonomske scene. Čisto majhen, a zgovoren primer je rajski otoček sredi Indijskega oceana, ki je vsako leto v času kitajskega novega leta privabil na tisoče kitajskih turistov.

Letos ni nanj stopil niti eden. Vse letalske povezave s Kitajsko so bile prekinjene. Ljubitelji teo­rij zarote bi rekli, da je bil virus Kitajski podtaknjen, saj svet ni pripravljen na njeno prevlado. Država je v tem trenutku povsem izolirana. Je v karanteni. Virus ji je vzel zdravje, svet pa ji je zaloputnil vrata in ji vzel moč za nadaljevanje triumfalnega pohoda.

A ker v kaosu ni nikomur prizaneseno in ker »misery loves company«*, kitajski virus na dno vleče tudi preostali svet. V največjih svetovnih korporacijah, ki so se še pred novim letom ponašale z vrhunskimi rezultati, se že držijo za glavo. Prodaja evropskih ali ameriških podjetniških velesil je strmoglavila za več deset, celo 80 odstotkov.

Svet je pač povezan, le da nekateri še kar nočejo priznati t. i. metuljevega učinka. Ki deluje. Povsod. V gospodarstvu ali medosebnih odnosih. In prav zaradi nerazumevanja delovanja sveta smo vsi sredi vznemirljivega filma, v katerem se napetost stopnjuje iz kadra v kader in v katerem si glavne vloge podajajo kot za šalo.

Še včeraj smo gledali dramo na križarki Dia­mond Princess, danes že pretres zaradi umora več kot desetih ljudi v šiša barih v Nemčiji, jutri se bo v nas naselil strah zaradi latentnih težav Evropske unije, ki smo jih potlačili zaradi posvečanja pozornosti brexitu in pred vnovičnimi volitvami v deželi na sončni strani Alp, ko se preigravajo strankarske kombinacije in povzdigujejo obtožbe o podtikanjih in špijonaži ...

A ko smo si že dodobra pogrizli nohte in si rekli, da smo na dnu in da na slabše ne more iti, nas kolegica Zorana Baković spomni, da smo o večini dogodkov, ki nas danes šokirajo, pravzaprav že lahko prebirali. Pri tem ni imela v mislih reka »zgodovina se ponavlja«, ampak ameriškega pisatelja Deana Koontza, ki je pred 40 leti napisal roman o popolnem orožju wuhan-400 in vizionarsko napovedal uničenje civilizacije.

A Američan ne bi pisal srhljivk in tudi grozljivke se nam ne bi dogajale, če bi denimo poznali in upoštevali staro konfucijansko formulo »yi-ren-wei-ben« – »človek v jedru vsega«. Na Kitajskem je ta formula ustoličena kot dogma družbene odgovornosti in govori o tem, da je darvinistični kapitalizem prestopil črno črto uničevanja človečnosti in da se je treba zganiti, preden bo industrijska revolucija požrla preveč svojih otrok.

Namreč, prav v domovini uničujočega kronavirusa je zametek družbene odgovornosti nastal že davno tega, v 7. stoletju pr. n. št., saj so se že takrat zavedali, da le daoistična filozofija harmonije med človekom in naravo prinaša uspeh.

Spoštovani bralci, to lahko zveni kot odličen apel, da popravimo definicijo dobička kot najvišjega cilja, ki mu kot vrlini in ključu do uspeha sledi tudi sodobna korporativna družba. In brez skrbi. Pri tem bomo izgubili le eno. Maske. Pa naj bodo zaščitne maske, ki jih nosimo na letališčih in javnih prostorih zaradi strahu pred virusi, ali maske, ki razkrivajo, kje smo ranljivi in občutljivi, ali pa maske, s katerimi si zakrivamo oči in nočemo priznati, da se je svet obrnil na glavo.

Tako zelo, da se v moška naročja namesto žensk usedajo robotke striptizete, zakonci se ločujejo, ker ženske karierno dohitevajo svoje može, njihov ego pa tega ne prenese, status »das Auto« ne pripada več Nemčiji in celo nekdaj anemična skandinavska moda prehiteva francoski večni »chic« ... Vse narobe. Ali pa prav. Odvisno od našega znanja, branja in prilagoditve ... Veliko užitkov ob branju in varno na vseh vaših poteh.

* Nesreča ljubi družbo.