Pokončni jastogi v razmerjih moči
Z zamudo mi je pod roke prišla knjiga kontroverznega kliničnega psihologa Jordana B. Petersona z naslovom 12 pravil za življenje.
Odpri galerijo
Razmerja moči bi se lahko kaj hitro spremenila, če bi pravila igre hormonov malce spremenili in tudi poražencu vbrizgali odmerek serotonina. Pixabay
Prve strani sem prebirala z rahlim zadržkom, saj psiholog svetovnega kova kot enega največjih gradnikov uspeha zelo resno omenja telesno držo.
Pokončna drža, pravi, je ključ do uspeha. Pa ne v figurativnem smislu. Psiholog polaga na srce vsem, ki so željni uspeha, zmage, pokončno držo. Pokončna drža, strumen korak, dvignjena glava in voila! uspeh je zagotovljen. Da je stvar na prvi pogled še bolj bizarna, Peterson svojo terapijo utemeljuje s primerom iz živalskega sveta. Kakor pravi, se jastogi, ki so za človeško vrsto sicer slastna in prestižna jed, v svojem svetu med seboj borijo za prevlado. Tekmujejo za teritorij in seveda samice. Po bitkah se možganska kemija jastoga zmagovalca bistveno razlikuje kot pri jastogu poražencu, kar se pokaže tudi pri njuni drži. Jastog zmagovalec je poln serotonina in je samozavesten ter pokončen, poraženec zaradi doze oktopamina postane klečeplazen magnet za plenilce.
A ne bi bilo nujno tako.
Razmerja moči bi se lahko kaj hitro spremenila, če bi pravila igre hormonov malce spremenili in tudi poražencu vbrizgali odmerek serotonina. Takoj bi dvignil glavo in se v ring življenja vrnil s povsem drugačnim nabojem, pripravljen premagati vse. Svet se pač drugače odziva na neustrašne, prepričane, odločene, drzne kot pa na omahljivce in sramežljivce, zato se je vsake toliko časa dobro potruditi in dvigniti glavo, malo pokazati zobe in nameniti rahlo nevaren pogled. Ni lahko, a se izplača. In to ne le posamezniku, ampak celotnemu narodu. Sploh če je kleč v igri hormonov.
Le zakaj se je ne bi igrali tudi Slovenci in se v prihodnje ne bi več vdajali usodi majhnega naroda, ampak bi si taktično v svoj DNK namesto skromnosti vbrizgali serotonin, kakor prav gotovo počnejo druge majhne, a zmagovite države, kot so Singapur, Monako, Luksemburg, Švica in podobne. Ne čakajmo predolgo, ujemimo zadnji vlak in sebi v prid izkoristimo čas, ko se na novo mešajo karte, rušijo stara in vzpostavljajo nova pravila. Postanimo narod, ki ga bo na vsakem koraku v vsakem trenutku gnala misel »The Winner Takes It All«.
Kajti kakor pravi Peterson, surovo načelo neenake distribucije, pri kateri ima zgornji odstotek toliko bogastva kot spodnjih petdeset odstotkov skupaj in kjer ima petinosemdeset najbogatejših ljudi toliko denarja kot spodnje tri milijarde in pol, dokazuje prav to: uspeh se lepi na uspeh, denar na denar, zmaga na zmago.
A za to, dragi bralci, ni dovolj le želja. Za to je nujna odločitev. Pa smo se že odločili, kaj bi radi? Že vemo, kdo zares smo?
Pokončna drža, pravi, je ključ do uspeha. Pa ne v figurativnem smislu. Psiholog polaga na srce vsem, ki so željni uspeha, zmage, pokončno držo. Pokončna drža, strumen korak, dvignjena glava in voila! uspeh je zagotovljen. Da je stvar na prvi pogled še bolj bizarna, Peterson svojo terapijo utemeljuje s primerom iz živalskega sveta. Kakor pravi, se jastogi, ki so za človeško vrsto sicer slastna in prestižna jed, v svojem svetu med seboj borijo za prevlado. Tekmujejo za teritorij in seveda samice. Po bitkah se možganska kemija jastoga zmagovalca bistveno razlikuje kot pri jastogu poražencu, kar se pokaže tudi pri njuni drži. Jastog zmagovalec je poln serotonina in je samozavesten ter pokončen, poraženec zaradi doze oktopamina postane klečeplazen magnet za plenilce.
A ne bi bilo nujno tako.
PREBERITE ŠE: Kdo je kralj – kupec ali prodajalec?
Razmerja moči bi se lahko kaj hitro spremenila, če bi pravila igre hormonov malce spremenili in tudi poražencu vbrizgali odmerek serotonina. Takoj bi dvignil glavo in se v ring življenja vrnil s povsem drugačnim nabojem, pripravljen premagati vse. Svet se pač drugače odziva na neustrašne, prepričane, odločene, drzne kot pa na omahljivce in sramežljivce, zato se je vsake toliko časa dobro potruditi in dvigniti glavo, malo pokazati zobe in nameniti rahlo nevaren pogled. Ni lahko, a se izplača. In to ne le posamezniku, ampak celotnemu narodu. Sploh če je kleč v igri hormonov.
Le zakaj se je ne bi igrali tudi Slovenci in se v prihodnje ne bi več vdajali usodi majhnega naroda, ampak bi si taktično v svoj DNK namesto skromnosti vbrizgali serotonin, kakor prav gotovo počnejo druge majhne, a zmagovite države, kot so Singapur, Monako, Luksemburg, Švica in podobne. Ne čakajmo predolgo, ujemimo zadnji vlak in sebi v prid izkoristimo čas, ko se na novo mešajo karte, rušijo stara in vzpostavljajo nova pravila. Postanimo narod, ki ga bo na vsakem koraku v vsakem trenutku gnala misel »The Winner Takes It All«.
Kajti kakor pravi Peterson, surovo načelo neenake distribucije, pri kateri ima zgornji odstotek toliko bogastva kot spodnjih petdeset odstotkov skupaj in kjer ima petinosemdeset najbogatejših ljudi toliko denarja kot spodnje tri milijarde in pol, dokazuje prav to: uspeh se lepi na uspeh, denar na denar, zmaga na zmago.
A za to, dragi bralci, ni dovolj le želja. Za to je nujna odločitev. Pa smo se že odločili, kaj bi radi? Že vemo, kdo zares smo?
PREBERITE ŠE: Srečni kapitalizem
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
