Nedavno sem bil priča koleričnemu monologu nekega gostinca, ki si me je izbral za poslušalca njegovih travm, povezanih z zaprtjem gostinskih lokalov. Običajno se sicer ljudi, ki dialog zamenjajo za monolog hitro odkrižam, a tokrat je prevladala empatija. Dobro namreč vem, da je vlada prav gostince izbrala za grešne kozle epidemije in, da so številni v tako ubogem finančnem položaju, da so tik pred zaprtjem svojih lokalov. Vsak peti bojda!
 
Ker je tako hitro in besno govoril, sem marsikaj tudi preslišal, no moji senzorji pa so postali pozorni na tisti del monologa, v katerem se je jezil na državne uslužbence, ki, da si drznejo »pametovati« o zaščitnih ukrepih v epidemiji, ki bodo vsakega petega gostinca finančno uničili, medtem, ko se sami »mastijo« s svojimi dva, tri ali štiri tisoč evri državne plače.
 
Glede tega se ne bi mogel bolj strinjati z njim. Že dostikrat sem pomislil, kakšne vrste človek mora biti oseba, ki se upa igrati s preživetjem ljudi, ob tem, da ni niti dneva preživel v njihovi koži, medtem, ko sam sedi na varnem kupčku cekinov, ki mu jih redno in v nadpovprečni višini zagotavlja država, ki jo financira prav tak gostinec? No, »moj« gostinec jih je imenoval s številnimi ponarodelimi izrazi od r..i, brezsrčnežev, oholežev, barab in p…d.
 
Kriza gostincev je v resnici priložnost, da si nalijemo čistega vina in spregovorimo o nekaterih resnično abotnih razmerjih v naši družbi in tudi o tem, kako je kdo nagrajevan za svoj doprinos, ki ga daje tej družbi.
 


Že vrabci čivkajo, da so v postsocialistični Sloveniji vselej prvi na udaru podjetniki. To je tisti del populacije, ki v resnici izstopa iz povprečja po svojem pogumu, sposobnostih, inovativnosti in – za državo morda najpomembneje: po svojem prispevku za državni proračun in za zniževanje brezposelnosti. Tudi po svojem prispevku za plače državnih uslužbencev!
 
Kot take bi jih morala vsaka zrela, zdrava in normalna država častiti kot »svete krave«, saj ti ljudje ne le, da s svojim zgledom kažejo državi in državljanom, kaj vse se da s trdim delom, dobrimi idejami in odrekanjem doseči, ampak taisto državo s plačanimi dajatvami tudi vzdržujejo.
 
A navkljub temu so prav podjetniki po neki skrivenčeni filozofiji tisti, ki so v primeru izrednih dogodkov, kot je epidemija, prvi v vrsti za finančno žrtvovanje (verjetno po logiki: sam si si kriv, zakaj pa si nisi raje zrihtal kakšne dolgočasne, solidno plačane državne službice, ampak si hotel biti bogati privatnik), prav podjetniki so tisti, ki na bankah najtežje pridobijo kredit in prav podjetniki so tisti, o katerih država in pod njenim vplivom državljani širi krivično propagando, da se pogosto rekrutirajo iz sveta prevarantov in barab.   
 
Seveda se med podjetniki najdejo tudi lopovi, sebičneži, pohlepneži, težaki, slabi možje in očetje, a tu gre vendarle za manjšino. Analize namreč razkrivajo, da podjetniki v resnici predstavljajo najsposobnejši del družbe. So kreativna, finančna, povezovalna in pogumna elita. Med njimi najdete tudi največ deloholikov, (poslovnih) revolucionarjev, posebnežev in genijev. Prav med podjetniki boste našli največ motivatorjev, humoristov, zapeljivcev in nasploh ljudi, ki vznemirjajo. Moških, v katere se zaljubljajo lepotice, kar pač imajo »nekaj več«.     
 
Med podjetniki boste našli nadpovprečno veliko ljudi, ki si upajo presegati ustaljene stalnice, ki jih ni strah pobegniti iz cone udobja, ki si upajo živeti na robu, ki so svetilnik ostalim, kaj se še da in koliko se še da. Ki si upajo živeti polna življenja. Ki so izpolnjeni.   
 


Ne preseneča, če boste na vzponu na Kilimandžaro, ali med raziskovanjem enega izmed indonezijskih pragozdov našli nadpovprečno število podjetnikov. V te nevarne sfere jih namreč vleče njihov raziskovalni duh, njihova neustavljiva želja po preseganju znanega, želja po odpiranju novih dimenzij. So svetilnik v neznano, hrabre duše tega planeta. Kolovodje.
 
V bistvu bi jim morala država za vse to, kar so zanjo doslej naredili na področju gospodarskega razvoja, javnih financ, zniževanja brezposelnosti, ustvarjanja dodane vrednosti, inovativnih modelov in idej, postaviti kolektivni spomenik! A v Sloveniji se to ne bo zgodilo, ali pa se ne bo zgodilo še zelo dolgo – kar je v resnici ekonomsko in tudi človeško povsem nerazumljivo. Zakaj torej? No, za razumevanje zapletenega odnosa med podjetniki, povprečneži in birokrati je treba malo pokukati tudi na polje (podzavestne) psihologije. Na človekovo podstrešje. V Sloveniji namreč nikoli ne smemo podcenjevati stare, dobre fovšije.  

Stavit bi šel, da marsikateri povprečnež uspešnemu podjetniku življenjsko zameri, ker je imel ta jajca, da se je upal podati na svojo pot, ki mu je prinesla kariero, finance, svobodo in celo – fejst ženo. Pa, da bi mu zdaj gradil še kolektivni spomenik – never!
 
A v resnici je jezo usmeril v napačno smer. Jezen bi namreč moral biti sam nase, da ni poskusil tudi drugače. 
 
A še vedno se lahko tako odloči in jadra obrne v drugo smer.
 
It is a free country, right?

* Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.

FOTO: Getty Images/iStockphoto