Nespoštljiva komunikacija je presegla mejo okusnega

Če želimo in pričakujemo spoštovanje od ljudi, potem se moramo vesti tako, da bomo tega spoštovanja vredni.
Fotografija: Če pogledamo kako blizu smo si pri komolčkanju, bomo ugotovili, ne samo da se osebi bolj približamo, ampak da smo si tudi z obrazi precej bližje.
Odpri galerijo
Če pogledamo kako blizu smo si pri komolčkanju, bomo ugotovili, ne samo da se osebi bolj približamo, ampak da smo si tudi z obrazi precej bližje.

Nenehno videvam presenečene obraze znancev in se soočam z vprašanji, kaj menim o komunikaciji naših politikov, ki smo ji dnevno priča na malih zaslonih ali družbenih omrežjih. Nerganja in pritožbe posameznikov, klici na pomoč in vprašanja brez odgovorov. Sprašujejo me, kako je to mogoče, kako jim je sploh dovoljeno takšno vedenje in ali je v tujini praksa podobna. Za koga gre? Za naše politične voditelje, odločevalce seveda.

Pri mnogih bode v oči v prvi vrsti nespoštljiv način komunikacije, ki v ljudeh zbuja vse drugo, le zaupanja ne. Vsi skupaj se soočamo z različnimi izzivi in novostmi, negotovo prihodnostjo, zaradi česar bi ravno oni morali biti tisti, ki bi znali nas, svoje državljane, v ključnih trenutkih pomiriti. Namesto tega pa se požari, ki jih zanetijo z medsebojnim obračunavanjem, nikakor ne uspejo pogasiti.

Povsem normalno je, da se ljudje vedno ne strinjamo, da imamo različna stališča, ampak pogrešam več toleriranja drugače mislečih.
Povsem normalno je, da se ljudje vedno ne strinjamo, da imamo različna stališča, ampak pogrešam več toleriranja drugače mislečih.
Osebno me je večkrat dobesedno sram, ko spremljam seje organov na lokalnem ali državnem nivoju. Priča smo pretirani nestrpnosti, žaljivkam, ponižujočim, neokusnim in neprimernim izjavam. Ne mečem vseh v isti koš, da ne bo pomote, so seveda tudi svetle izjeme, a so pogosto neopazni ob kričečih provokacijah drugih.

Povsem normalno je, da se ljudje vedno ne strinjamo, da imamo različna stališča, ampak pogrešam več toleriranja drugače mislečih, razumevanja in umirjenega komuniciranja brez neposrednega cinizma in posmeha.  Srčno upam, da bomo tudi v Sloveniji nekoč imeli vzvode, da se bo lahko takšne, ki si dovolijo preveč, finančno kaznovalo. Da ne bo vse skupaj ostalo le pri izrekanju opominov, ki očitno nimajo nikakršnega učinka. In tukaj ni pomembno, kateremu političnemu polu kdo pripada, velja za vse.

Gre za vedenje, ki je pokazatelj naše vzgoje in osnoven nivo medsebojnega spoštovanja. Zakaj to počnejo? Ker lahko? Ljudje se sprašujejo, ali je vse le del predstave, ki je namenjena javnosti in se potem, ko ugasnejo kamere, drugače vedejo in so bolj prijazni drug do drugega?

Obleka ne naredi človeka, ker še tako draga obleka ne bo hudobnega in nesramnega človeka naredila dobrega in prijaznega. Naredi pa obleka izjemno močan vtis.
Obleka ne naredi človeka, ker še tako draga obleka ne bo hudobnega in nesramnega človeka naredila dobrega in prijaznega. Naredi pa obleka izjemno močan vtis.
  Tovrstno vedenje enostavno ne sme postati sinonim za sprejemljiv način komunikacije nikjer, še zlasti ne v hramu demokracije, kot ga mnogi radi v svojih nastopih omenjajo. Paradoks je, da slednjega velikokrat omenijo v istem stavku, ko brez zavor udrihajo po tistih, s katerimi prebijejo veliko časa v tem hramu.

Pretežen del komunikacije dandanes poteka preko različnih komunikacijskih kanalov, a to še ne pomeni, da si lahko na raznih platformah dovolimo vse. Nespoštljiva komunikacija na družbenih omrežjih je presegla mejo okusnega.

Mnogi mislijo, da si lahko dovolijo vse, ker je vendarle zaslon vmes. Taisti, verjemite mi, nikoli ne bi upali, drugače misleči osebi, pljuniti v obraz, če bi jo srečali v živo. In ravno to se trenutno dogaja.

Pljuvanje na sejah in še nizkotnejša poniževanja na družbenih omrežjih. In jaz naj potem, ko vrsto let poslušam o tem, kako so mladi politično apatični, mojim osnovnošolcem, srednješolcem in študentom, na delavnicah in predavanjih rečem, naj spremljajo seje in se zgledujejo po ljudeh, ki tam sedijo? Po tistih, ki odločajo v našem imenu in ki bi naj predstavljali vzor kulturnega in predvsem spoštljivega dialoga? Žal, ne morem. Kako naj izgovorim, da naj se zgledujejo po njih? In pri tem ne zardim, ali ne držim fige v žepu? Razložiti jim moram, kje je tista meja, ki je ne bi smeli prečkati nihče.

Izpostavila bi tudi njihovo zunanjo urejenost. Politiki so v službi nas, v službi ljudi, ki smo jih izvolili in oni naj bi zastopali kulturo naroda. Lepo urejena oseba izkazuje spoštovanje v prvi vrsti do sebe in nato do vseh ostalih. Dokazano je, da ljudje bolj zaupamo tistim, ki so bolj urejeni saj v nas zbujajo prijetne in pozitivne občutke.

Morda so nekateri naši poslanci prepričani, da bodo deležni več simpatij pri gledalcih, če ne bodo oblekli obleke in srajce, a naj ne pozabijo, da tudi mi gledalci, imamo občutek za estetiko. Ni treba podcenjevati našega okusa. In povrhu vsega dobro vemo, da zaslužijo dovolj da so lahko urejeni. Da ne bo pomote, nimam v mislih oblek za pet tisoč evrov, ampak splošno urejenost.

Obleka ne naredi človeka, ker še tako draga obleka ne bo hudobnega in nesramnega človeka naredila dobrega in prijaznega. Naredi pa obleka izjemno močan vtis.

Vsak se mora vprašati, kakšen vtis želi narediti. Cilj je zaupanja vredna podoba. Ponorela tekstilna industrija nam na žalost ali na srečo, danes omogoča, da smo lahko urejeni za malo vsoto denarja. Politikom se je vedno predlagalo, da se odločijo za klasično t. i. anonimno obleko, saj tako ne opazujemo njihovih osebnih lastnosti, ki jih lahko pokažemo z oblekami, ker bi jih potem bolj gledali in manj poslušali. Jaz imam velikokrat občutek, da mnogi z izborom svojih oblačil želijo, da jih bolj gledamo in manj poslušamo.

Ko smo že ustvarjanju vtisov, prosim prenehajmo s komolčkanjem.

Rokovanje je od nekdaj znak spoštovanja in dobrih, iskrenih namenov. Z rokovanjem lahko v nekaj sekundah, koliko traja rokovanje, ustvarimo vtis o drugi osebi. Sedaj, ko nas opozarjajo, da se je treba rokovanju izogniti, pa se je prijelo, kot lahko vidite ravno pri naših politikih, nekaj kar sem jaz poimenovala korona komolčkanje. Za moje pojme neokusna poteza.

Rokovanje nam je odsvetovano, ker se baje osebi nasproti približamo preveč in se je dotaknemo. Če pogledamo kako blizu smo si pri komolčkanju, bomo ugotovili, ne samo da se osebi bolj približamo, ampak da smo si tudi z obrazi precej bližje.

Od malih nog nas učijo, da kihamo v komolec, kajne? Torej sedaj vso nesnago, ki se na področju komolca nabere podelimo s sogovornikom, ali kako?

Navsezadnje imajo vsi ti, ki se tega komolčkanja poslužujejo, smešen izraz na obrazu, spominjajo na glavna lika iz risanke A je to. Iz spoštljive geste – rokovanja, se je ustvarila zabavna in za oko nič kaj prijetna smešnica. Največ se je poslužujejo ravno tisti, ki jih spremljamo na TV zaslonih, politiki.

V kolikor se oseba v teh časih ne želi rokovati, je to njena osebna odločitev, ki jo je treba spoštovati in v nikogar ne silimo. V takem primeru rečemo, da se trenutno ne rokujemo in se pozdravimo brez stiska rok. Običajno je to razločen pozdrav ob pogledu v oči, osebi pokimamo in se nasmehnemo. Roki sta lahko ob telesu ali sklenjeni na prsih in to bo povsem zadoščalo. Poskrbimo, da bo nelagodnih trenutkov čim manj.

Včasih bi morali, predvsem tisti, ki so prepričani da vse vedo in znajo, tudi  prebrati kakšno stvar, se naučiti kaj novega ali morda samo osvežiti znanje.
 
 

Več iz rubrike

Komentarji: