Pasje tajkunsko življenje

V življenju sem imel to srečo, da so okoliščine nanesle, da sem osebno spoznal nekaj resnično zanimivih globalnih težko kategornikov, kar zadeva slavo in denar. Tukaj govorim o »čistokrvnih« globalnih kapacitetah in ne o lokalnih članih Rotary klubov in biznis kameradih na golf igriščih. Tisto, kar me je pri njih najbolj navdušilo je to, da so to povsem prizemljeni, normalni ljudje iz mesa in krvi, ki jim je tuja vsaka aroganca in prevzetnost. 

Ko sem razmišljal o tem zanimivem fenomenu, mi je kmalu »kapnilo« zakaj je temu tako. Vsi ti ljudje so večinoma izšli iz normalnih, zdravorazumskih, delovnih družin, kjer je bilo na »sporedu« veliko pogovorov, branja, izobraževanja in podobno.
Bodoči mega uspešneži so se torej že v otroških letih soočali s pravimi vrednotami. In, ko je enkrat prišel denar, no, veliko denarja, ta nikakor ni igral najpomembnejše vloge v njihovih življenjih. Ni jih očaral, ampak jim je večinoma služil le kot koristno orodje za doseganje drugih (individualnih in družbenih) ciljev.

Drug razlog, zakaj so ti težko kategorniki tako »normalni«, pa se skriva v njihovem značaju. Vsi po vrsti so namreč ljudje, ki so vselej na prvo mesto postavljali delo pred kapitalom, dobre odnose pred dobičkom za vsako ceno in socialno harmonijo pred praznim razuzdanim bogataškim življenjem.

Tako imenovani »instinkt morskega psa«, katerega nekateri tajkuni tako radi izpostavljajo kot odločilno sestavino za njihov finančni uspeh, in v skladu s katerim je treba vse, ki se jim postavijo po robu grobo in brezobzirno odstraniti, je tem ljudem tuj. Vedno so bili namreč tako pametni, da so vedeli, da bi se jim grdo ravnanje z drugimi ljudmi slej ko prej povrnilo kot bumerang - In to bumerang z obrestmi.

Raje so prisegali na vztrajno grajenje socialnih mrež, na spoštovanje prav vsakega, še tako nepomembnega člena, ki je na koncu tvoril vele uspešno sestavljanko njihove poslovne zgodbe. V zvezi s tem mi je eden izmed njih nekoč dejal, da bi bil neumen, če bi vsakega potencialnega konkurenta naredil za svojega sovražnika.

»Tako igro igrajo megajajčniki z nizkim IQ-jem», mi je lucidno dejal. »To je zanesljiva pot v pekel. Bolj modro je, da iz sovražnikov narediš zaveznike,« mi je še dejal.   

In še eno stvar ti ljudje izpostavljajo kot ključno za stabilno uspešno življenje: nikoli se ne »duvaj« pred svojo okolico z različnimi tridesetmetrskimi jahtami, porscheji in vilami z bazeni. Če že misliš, da jih moraš imeti (kar je stvar osebnega okusa),  jih pač imej, a naj ti služijo le za lastno privatno zabavo. Ne razkazuj te šare naokrog kot kakšen malomeščanski pav.  

No, zdaj pa primerjajte ta pogled na svet z nekaterimi lokalnimi tajkuni in tajkunčki, ki jih redno videvate na sodiščih, na različnih parlamentarnih zaslišanjih, za katerimi so razpisane mednarodne tiralice, ki so bankam dolžni deset tisoče, sto tisoče, milijone evrov, zaradi katerih so številni njihovi poslovni partnerji, izvajalci in podizvajalci izgubili strehe nad glavo ali celo storili samomor.
Ti modeli hodijo po svetu, kot da bi bili v kakšni risanki. Nekateri izmed njih delujejo kot kakšni zombiji. Shujšani, verjetno bolni, z ekstremno nagubanimi obrazi od skrbi, napeti, tečni, paranoični, v bitki sami s seboj in s celim svetom. Drugi so ubrali mentalno bistveno bolj »eksotično« pot. Vstopili so v svet alternativne resnice, kot Tom Cruise v kultnem filmu »Vanilla Sky« in po svetu hodijo široko nasmejani, z angelski svetniškim sijem na glavi.

Jaz, lopov? Ma dajte, no. Napačne informacije!    

Če slučajno srečajo kakšnega biznis partnerja, ki so ga pred časom opetnajstili za nekaj deset tisoč skromnih evrčkov, ki z morilskim pogledom zre v njih, le skomignejo z ramenom v smislu ne vem, kdo je ta oseba in, kaj hoče od mene.
Živijo med oblaki. No, pravzaprav nad oblaki. Na Marsu.     

No, in tudi tisti, ki svoje poslovne poti niso zastavili tako, da se je ta končalo s sodnimi postopki, mednarodnimi tiralicami ali z zaporom, pogosto ugotavljajo, da je njihovo tajkunsko življenje v resnici težko.

Je že res, da se je lepo usesti v svojega dobrih sto tisoč evrčkov vrednega maseratija, ki me odpelje do moje jahtice v Rovinju, a kaj, ko me vsi non stop klicarijo po telefonu, vsak nekaj hoče od mene. Težijo mi zaposleni, sindikati, banke, foušni birokrati mi ne dajo dovoljenj, na bajto so mi jezni podizvajalci narisali grozeči grafit. Mimoidoči me »ubijajo« s pogledi. Nihče me ne mara. Poleg tega pa me še sosed toži zaradi ograje. Mi je vsega tega res treba? Če dobro pomislim, bi bil raje skromni dalmatinski ribič. 

Ja, bogataško življenje je prav zares pasje. A kot so nakazali nekateri moji imenitni znanci, je lahko tudi bistveno, bistveno bolj prijetno.

Vredno razmisleka, kaj pravite?