V nadaljevanju preberite:

Je že res, da se je lepo usesti v svojega dobrih sto tisoč evrčkov vrednega maseratija, ki me odpelje do moje jahtice v Rovinju, a kaj, ko me vsi non stop klicarijo po telefonu, vsak nekaj hoče od mene. Težijo mi zaposleni, sindikati, banke, foušni birokrati mi ne dajo dovoljenj, na bajto so mi jezni podizvajalci narisali grozeči grafit. Mimoidoči me »ubijajo« s pogledi. Nihče me ne mara. Poleg tega pa me še sosed toži zaradi ograje. Mi je vsega tega res treba? Če dobro pomislim, bi bil raje skromni dalmatinski ribič.