Panika, ko tehnologija zataji

Tehnologija ima svoje prednosti in slabosti. Na mnogih področjih nam lahko olajša naše življenje in delo ter poveča našo učinkovitost. Dokler znamo izkoriščati njene prednosti in dokler mi obvladujemo njo in ne obratno. Kako nam gre pri tem? Sodobna tehnologija nam je med drugim prinesla tudi kulturo nenehne povezanosti. Ko se ne moremo, si ne upamo ali se ne želimo odklopiti. Prišli smo že tako daleč, da nam tehnologija sama sporoča, kdaj je čas za odklop. Kako? Tako, da sem ter tja nekoliko zataji. Pa znamo to izkoristiti?

V četrtek, pred podaljšanim koncem tedna, ki nam ga je prinesel kulturni praznik, mi kamera na spletnem razgovoru ni delovala. Ni bilo drame. Moj govorni nastop je bil celo boljši kot običajno, ker nisem bila obremenjena s svojo podobo na zaslonu, ampak sem se posvetila izključno sporočilu, ki sem ga želela podati. Kasneje sem se zavedala, da je bil to morda prvi namig, naj malo izklopim. 

Petek se je odvijal po običajnem urniku. Jutranje pregledovanje elektronske pošte, pošiljanje odgovorov in novih sporočil. Izvajanje aktivnosti po vnaprej pripravljenem načrtu in veselje, ko odkljukam najtežje naloge. Vmes občasno pogledovanje v poštni predal. Očitno se ljudje že pripravljajo na zaključek tedna, saj ni nobenih novih sporočil. Sredi dopoldneva mi to postane nekoliko sumljiv. Prvi ukrep? Vpogled v poštni predal, če ni slučajno zapolnjen. In že prva napoved težav. V poštni predal sploh ne morem vstopiti. Nekajkrat preverim uporabniško ime in geslo. Nič. Bom poskusila ponovno malo kasneje, sedaj moram namreč na zoom srečanje. Na njem se celo pošalim, da mi tehnologija sporoča, naj se malo umirim, se malo odklopim. Zvenim, kot da bom to zares storila. 

Po zoom sestanku ostane situacija s poštnim predalom nespremenjena. Pozabim na svoje modrovanje o odklopu. Namesto da bi kaj prebrala, napisala, šla na sprehod, naredila načrt za konec tedna, se lotim reševanja težav. Čas je, da na pomoč pokličem strokovnjake upravljavca poštnega predala. Potrpežljivo čakam na prosto linijo. Prijazen glas me vodi po celotnem zemljevidu možnih težav, čeprav imam jaz samo eno. Pozorno poslušam navodila in poizkušam svojo težavo pravilno umestiti ter pritisniti pravo številko. V prvem poskusu mi uspe. Predstavim se, navedem vse potrebne podatke o naročniku poštnega predala in opišem problem, ki je takoj predan v reševanje.

V razumnem času prejmem obvestilo z novim geslom in opozorilom, da so neznani vsiljivci poskusili dostopati do mojega poštnega predala. Zato naj pred uporabo novega gesla preverim delovanje antivirusnih in ostalih zaščitnih programov. Kje in kako naj to naredim? Na srečo je tu dobri stari google. Sledim njegovim navodilom in se prebijem do zaščitnih programov. BINGO. Vse deluje, ukrepanje ni potrebno. Nadaljujem z vnosom novega gesla, za kar je potrebna koncentracija najvišje stopnje. Zakaj? Ker bi za vdor v poštni predal z novim geslom hekerji, po dostopnih analizah, potrebovali leta in več. Male črke, velike črke, naše črke, tuje črke, števila, simboli, ni da ni. Zlahka se zatipkaš. Geslo vnešeno, predal ostaja zaprt. 

Ponoven klic na pomoč. Tokrat preskočim vodenje po zemljevidu možnih težav in takoj pristanem na pravem mestu. Ker dobim drugega svetovalca kot prvič, ponovim vse podatke o naročniku, ponovno opišem težavo in dosedanje reševanje. Prvo vprašanje svetovalca je pričakovano: Ste prepričani, da ste pravilno vnesli geslo? Pri nas namreč kaže, da vse deluje. No, pri meni ne deluje nič. Nervoza narašča. To začutijo tudi moji sostanovalci (delamo od doma), saj se nenavadno veliko gibljem po stanovanju, po tihem bentim in se nasploh neobičajno vedem. Kot da se mi je podrl svet.

Na strani upravljavca je problem ponovno poslan v reševanje. Dobim novo obvestilo z novim geslom, po vnosu katerega pristanem v poštnem predalu. Vendar ne v mojem, ampak v drugem, ker imamo na istega naročnika odprta dva predala.

Ponovno, že tretjič pokličem svetovalce. Ponovim celotno zgodbo, ker je ob tretjem klicu tudi svetovalec že tretji po vrsti. Poslušam, da pri njih vse deluje, in ponovim, da pri meni še vedno ne deluje nič. Opravičim se za nestrpnost v mojem glasu, ki jo tudi sama zelo dobro zaznavam in prosim za razumevanje, saj imam občutek, da me nikjer ni in da sem izginila z vseh radarjev. Kaj? Ne morem verjeti, da sem to rekla. Razložim, da so reševali problem predala in da tam problema v resnici ni. Svetovalec dopusti možnost, da je prišlo do šuma v komunikaciji, kar jaz razumem tako, da me niso dobro poslušali, oni pa verjetno tako, da nisem bila dovolj natančna pri opisu težave. Kakorkoli, problem pošljejo v ponovno reševanje. 

Moja nervoza je že komaj obvladljiva. Kaj vse sem zamudila, ker pošta ne deluje? Kdo ve, koliko pomembnih sporočil ni prišlo do mene? Kaj si bodo mislili pošiljatelji? Mi je iz rok spolzela kakšna poslovna priložnost? Naj pokličem vsaj nekaj ključnih ljudi in jih seznanim s svojo težavo? Jim pošljem sms? Jih povprašam, če so mi poslali kakšno sporočilo? Ali pričakujejo moj odgovor? Potrebujejo mojo pomoč? Ne pomislim na to, da če bi bilo kaj zares nujnega, bi me verjetno poklicali sami.

Dan se je že prevesil v popoldan. Ne morem nikamor, ker čakam na sporočilo svetovalcev in potrebno bo hitro odreagirati in preveriti, če je težava odpravljena. V svoji nemoči se lotim pospravljanja stanovanja. Le kaj naredijo tisti, ki se ne čutijo opolnomočene za tovrstna opravila in nimajo tega ventila? Pri tem opravilu imam mir, saj so se sostanovalci že davno umaknili vsak v svoje malo kraljestvo, da ne bi bili še oni krivi za nastale težave. In da ne bi ob tem na dan potegnila še kakšne druge njihove grehe, za katere najverjetneje sploh ne vedo. 

Ravno ko zaključim s sprostitvenimi aktivnostmi, dobim sporočilo z novim geslom. Ker je koncentracija, potrebna za vnos, že davno popustila, grem na preverjeno varianto 'kopiraj in prilepi' (copy & paste). Ja. Pristanem v svojem predalu, ki je daleč od prenapolnjenega. Hitro skočim v outlook, pripravljena in odločena, da kljub petkovemu popoldnevu nadoknadim vse zamujeno. In potem veliko razočaranje. Med sporočili ni prav nič pomembnega, praktično nič, kar bi terjalo moje takojšnje ukrepanje ali odgovor. Temu sledi jeza. Na tiste, ki so pravočasno izklopili in se odpravili na podaljšan konec tedna in predvsem nase, da sem se pustila ujeti v FOMO ('Fear of Missing Out' - strah, da bomo kaj zamudili) past in si brez potrebe uničila dan. 

In kako se spopasti s temi občutki? Odidem na več kot zasluženo pozno popoldansko kavo. Ob njej se odločim, da popolnoma prevzamem nadzor nad dnevom, kolikor ga je še ostalo. Kako? Tako, da se priklopim. Tokrat na televizijo. Celih pet ur spremljam festival Sanremo. Ne morem vendar po celem dnevu odklopa tudi končati odklopljena? Še dobro, da se je uresničila vsaj želja Adija Smolarja »bog ne daj, da bi crknil televizor«.