Plemeniti egoizem

Med kolegi imam nekaj nepoboljšljivih egocentrikov. Kadar gremo na kosilo ali zvečer na kozarec vina, se že vnaprej pripravim na njihove pogoste traktate, samogovore in nenaročena predavanja.

Ker običajno nimam dlake na jeziku, jih prekinem in jim dajem vedeti, da so s svojimi govornimi vajami naporni, tečni in nekulturni. Zgage. Moram pa priznati, da so njihovi traktati praviloma inteligent­ni in duhoviti, odštekani in originalni – zato jih sploh prenašam.

Kje drugje kot v Veliki Britaniji, v domovini prefriganosti in diplomacije, so iz retorike oziroma diskurza naredili pravo znanost. Pravzaprav poslovno veščino. Legendarni britanski premier iz 19. stoletja Benjamin Disraeli je ponudil odličen protistrup za nepoboljšljive egocentrike.



Ko je govoril o tem, kako razorožiti egocentrika, je svetoval, da se s sogovornikom pogovarjamo le o njem – tako nas bo poslušal ure in ure. Britanci priporočajo, da se ta tehnika uporablja tudi, ko sklepamo posle. Čim manj govorimo o sebi, raje pihajmo na dušo poslovnemu partnerju. Naj ima občutek, da je vsaj za nekaj časa v središču vesolja. Tako bomo imeli bistveno več možnosti, da bomo posel tudi sklenili.
 

Čas egocentrikov

Časi, v katerih živimo, so polni takih ali drugačnih egocentrikov in egoistov. Nekateri se s svojo govejo retoriko in pigmejskim bontonom smešijo daleč naokoli ali pa v najboljšem primeru pridobivajo fene med družbenim »podnom«. So pa tudi taki, ki znajo svoj ego uveljavljati s stilom in na fini način.

Preden to obrazložim, si dajmo natočiti čistega vina, ko razpravljamo o egoizmu in altruizmu. Egoizem ni nujno nekaj slabega. V svojem bistvu smo vsi egoisti, vsi imamo radi, če življenje čim bolj teče po naših taktih. Vsi se želimo počutiti čim bolje in vsi si želimo sreče in lepega življenja. Veliki Friedrich Nietzsche je celo dejal, da je egoizem esenca vsake plemenite duše.
Plemenite duše torej. In prav tu, v plemenitosti, na­stane odločilna razlika med dobrim in slabim egoizmom, med modrim in nespametnim egoizmom.



Pametni kapitalisti denimo vedo, da bodo njihova podjetja dolgoročno uspešna le, če bodo znotraj njih stkali take vezi in vzpostavili take odnose, ki bodo temeljili na primernem spoštovanju zaposlenih, njihovem dostojanstvenem nagrajevanju in tudi na osebnem obravnavanju njihovih problemov in stisk.

Kaj denimo pomaga šefu Amazona Jeffu Bezosu, da se je povzpel na vrh lestvice najbogatejših zemljanov, ko pa se sooča s hudimi kritikami, katerih rdeča nit so težke, nečloveške razmere, v katerih morajo delati njegovi zaposleni? Morda kapljanje milijončkov in milijardic na njegov bančni račun hrani njegov gigantski ego, a kaj, ko ta nikoli ne prinaša pristne sreče, tiste vrhunske pozitivne vibracije, ki jo vedno in povsod najdemo samo v dajanju.

Se morda sprašujete, kako to, da najrazličnejši Bezosi tega sveta, ki so tako neznansko talentirani za bogatenje in ustvarjanje velikih poslovnih zgodb, ne usvojijo te navidezno preproste tehnike, ki bi resnično osmislila njihovo življenje in jih naredila srečnejše? Domnevamo namreč lahko, da gre za dokaj inteligentne ljudi.
 

Zakaj res ne?

Ah, vsak pač ne more imeti vsega. Odgovor (deloma) leži v nevroznanosti. Njihovi možganski strukturi enostavno primanjkuje ta altruistični drive, ki so ga zaradi popolne osredotočenosti na sklepanje poslov in služenje denarcev zanemarili. Slaba novica je, da ga ne bodo mogli kar kupiti. Morali ga bodo namreč oživiti, natrenirati, če sploh. To pa podira njihov vrednostni sistem, v katerem vse temelji na daj-dam filozofiji, kar jih navdaja s stisko in nelagodjem. Verjetno tudi zato številni izmed njih delujejo mrko in depresivno.



Pa smo pri bistvu plemenitega egoizma. Kaj menite, je Matthieu Ricard, francoski budist in sodelavec dalajlame, ki uradno velja za najsrečnejšega človeka na svetu, oseba, ki se razdaja za druge na račun sebe? Nikakor ne. Ricard je bil nekoč perspektiven znanstvenik, a je znanstveno kariero obesil na klin, da bi postal budistični menih. Z budističnimi nauki in tehnikami je najprej poskrbel za osebno srečo, zato, da bi se lahko začel razdajati drugim. Kakorkoli obračamo – najprej je poskrbel za sebe, da bi lahko poskrbel za druge.

A v nasprotju s številnimi amaterskimi egoisti, ki se, trmasti kot voli, oklepajo neumnega prepričanja, da se bodo v življenju dobro počutili ali celo našli osebno srečo, če se bo vse vrtelo le okrog njih (v svetu podjetništva je takih kot listja in trave), so plemeniti egoisti v resnici naredili velik korak na­prej in iznašli čudovito formulo, ki zares deluje.

Ta pa gre takole: osreči sebe, da boš lahko osrečil druge, osreči druge, da boš lahko osrečil sebe. Čarobni krog, magic circle.