Nekaj večjega od nas

Kadar se soočamo s težjimi časi, osebnimi ali delovnimi preizkušnjami, nam je podarjena priložnost, da razmislimo o svojih vrednotah, smislu in spremembah, ki jih prinašamo svetu. Če delujemo po scenariju »življenje ima smisel in globlji pomen«, nam to lahko nudi dodatno notranjo moč, upanje, smisel in oporo v težkih trenutkih.
 

Naš odnos do sveta

Moderna informacijska družba kljub tehnološki napredkom in povezanosti na daljavo pospešuje občutke osamljenosti. Zdi se, kot da se pehamo za preživetjem, lahko tudi na račun drugega. Spodbujajo se tudi občutki obrambe. Če sledimo temu »scenariju«, imamo občutek, da so drugi proti nam. Lahko celo ustvarimo željo, da drugim ne bi bilo dobro, ker nam bi to dalo občutek, da smo mi bolje kot oni. Takšen življenjski fokus slabša našo imunsko odpornost, saj ima naše telo tendenco, da porablja energijo za stalno budnost in pripravljenost, iskanje kje preži (navidezna) nevarnost.
 

Je svet varen ali nevaren?

Naše prepričanje »zunaj je nevaren svet« in »nobenemu ne moreš zaupati«, v nas kreira občutja nesigurnosti, nevarnosti in stalnega čustvenega stresa. Vseskozi smo napeti, kot bi bili na straži, obudijo se lahko naši občutki iz otroških dni, da smo neustrezni. Veliko težje tudi okrevamo po stresu.

Na poti k osebni rasti in uspešnosti je mnogo lažje, če imamo v svoji notranjosti občutke varnosti. Manj ko smo na preži in sumničavi, več imamo možnosti, da opustimo svojega stražarja in se sprostimo. Rezultat je naše večje ravnovesje, smotrnejša poraba psihične energije in povečana zmožnost okrevanja po stresu.

Če ustvarjamo filozofijo, da je v življenju nekaj več, da smo del enotne tovarne življenja, nam to daje občutke pomiritve in udobja, skozi stresne situacije gremo bolj zlahka, pomirimo naša občutja, da nismo sami in z drugimi delimo razpoloženja podpore in pomoči.

Bolj ko razvijamo zmožnost, da vidimo preko današnjega dne, preko sebe, do širšega horizonta, manj nas bremeni, če danes ne gre vse tako, kot bi naj šlo. S takšno osnovno perspektivo zelo ublažimo udarce na naši poti in se lažje postavljamo v ustrezno smer delovanja.
 

Pazimo, da se naši možgani ne polenijo

Naš biološki namen je, da poskrbimo za nadaljevanje svoje vrste. Ko to nalogo opravimo, oz. ko so lahko naši potomci samostojni, se prične naš intenzivnejši proces staranja.

To lahko opišemo tudi kot »use it or lose it«. Iz sveta športa vemo, če ne uporabljamo določenih mišic, te atrofirajo. Naša energija telesa ne bo šla več v mišico, saj je bilo sporočilo »ta mišica ni pomembna, pošlji energijo nekam drugam, kjer je bolj potrebna«. Enako velja tudi za naše možgane. Če jih ne uporabljamo v zadovoljivi meri, postanejo leni in izgubijo del svojih zmožnosti in kapacitet. Začnejo ugašati.
 

Imamo višji namen?

V primerjavi z drugimi živimi bitji, imamo mi sposobnost, da poleg golega preživetja, lahko v svoje življenje vključimo tudi višji namen. Če ga imamo, potem dajemo svojemu telesu in možganom sporočilo »v življenju moram narediti nekaj pomembnega, zato moram ostati zdrav in močan, da dokončam to nalogo«. Če je ta naloga vseživljenjska, potem nas bo to uspešno držalo gor vse življenje.

Tudi naše celice delujejo skladno s tem namenom. Vsem celicam nezavedno pošiljamo sporočilo »narediti želim to nalogo«. Zato tudi pri nekaterih vidimo, kot da se ne bi starali, saj pošiljajo takšna sporočila svojemu biološkemu ustroju in se le-ta upočasni, saj ima višjo, pomembno nalogo. Torej ima filozofija »imeti višji namen« tudi regenerativno funkcijo. Če svojega višjega namena (še) nimamo, ga pokušajmo najti. Svojim celicam pošljimo sporočilo »delajmo skupaj, da bomo prožni in da bomo živeli dovolj dolgo, saj imamo pomembno nalogo, ki mora biti opravljena«.

Z življenjskim namenom ali poslanstvom si razširjamo tudi svoj horizont. Ko se pojavi stres ali negativna situacija, bo ta imela na nas manjši vpliv. Z namenom je naš pogled širši, ne bomo osredotočeni le na »tukaj in zdaj«, imeli bomo širšo sliko.
 

Kar damo, se vrne nazaj

Zagotovo ste že slišali za rek »vse se vrača, vse se plača«. Energijo, ki jo pošiljamo navzven, v svet, pušča neke posledice. Ta energija bo nekoč prišla nazaj. Običajno iz čisto drugega konca, in ne nujno nazaj od iste osebe.

Vemo, da se življenje nenehno spreminja. Nemogoče je biti statičen in pustiti stvari, da se ne bi spreminjale. To ne deluje. Čim prej moramo sprejeti dejstvo, da je svet spreminjajoč in da se temu ne upiramo. Delujmo skladno z njim. Bodimo prožni. Vračajmo usluge, sprejmimo ta pretok energij, večkrat se opomnimo, da bo vse dobro.
 
Za zaključek: Preverite svoj odnos do nečesa večjega z naslednjimi vprašanji:

• Kaj mojemu življenju daje smisel?
• Kaj mi je v pomoč, ko mi je težko?
• Kako jaz z svojim delom in bivanjem prispevam k svetu?