Napredek bomo dosegli le z dvigom moralnega in etičnega standarda

Se sliši naslov zlajnano, new-age, preveč pocukrano? Morda.
Fotografija: Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Foto: Shutterstock

Morda pa je to nova realnost, katero bomo morali sprejeti. Zakaj? Ker je situacija s covidom-19, ne glede kakšno stališče imaš do nje, jasno pokazala sledeče: Ne komuniciramo, ne poslušamo in zasledujemo večinoma le ugodje.
 
Če pustimo ob strani statistiko, ki je direktno vezana na fizična obolenja in smrti zaradi covida-19, je zanimiva kolateralnost, ki je z njo nastopila. Hočeš nočeš, lahko se gremo junake, vendar je vsak na nekem nivoju občutil nelagodje/stiske/stres. Do kakšne mere, pa je drugo vprašanje. Dejstvo je, da je število različnih psihičnih stisk po koncu ukrepov in med njimi naraslo.
 
Moja poanta ni v tem, da naglašujem, kaj je covid-19 in kaj ni. Moja poanta je v tem, da je pandemija jasno pokazala na bolečine, ki jih nosimo in ne komuniciramo. Pokazalo se je na nivojih:
  • kolektivnih (država in ljudje),
  • skupnostnih (lokalna okolja),
  • družinah (primarna ter sekundarna),
  • parov in partnerstvih,
  • in pri posameznikih/cah,
Dejstvo je, da se napredek v vsaki civilizaciji zgodi le z dvigom moralnega in etičnega standarda. Le-ta pa bo le floskula na ustavnem papirju, če dejansko ne bo podprta s čustveno zrelostjo. Kaj to pomeni?
 
image_alt
Bogataši si krog prijateljev izbirajo na poseben način

V teoriji to pomeni, da razumemo oziroma umevamo, da delujemo kot ljudje različno. Ko uspemo to doumeti, pride naslednja stopnja, kjer nas zanima, kako drugi oziroma signifikantni drugi čutijo, razmišljajo, delujejo. Z razumevanjem svojega delovanja, torej naših ukoreninjenih programov delovanja in motivacij (hotenj), ki se iz njih porajajo, lahko pričnemo proces opazovanja sebe v različnih situacijah. Nato pa začnemo podobno ugotavljati za druge. Kako najlažje to ugotovimo? Z rednim pogovorom in iskrenostjo. Predvsem pa moramo sami biti dovolj zreli.
 
Kako se kaže dvig čustvene zrelosti v praksi? Bom navedel dva primera, ki sem ju v praksi doživel pred kratkim.
 
Prvi je vezan na prijatelja, ki se je več let trudil, da bi starša 'spisala' oporoko. V osnovi ni šlo za neko kompleksno delitev premoženja. Le zapisati, kdo od treh potomcev je že kaj dobil in to zabeležiti. Vendar je pogovor z obema sestrama in predvsem mamo, o tej tematiki sprožil takšno napetost ... adijo pamet. Zakaj? Mama je imela za sabo zelo slabo izkušnjo delitve premoženja s svojima bratoma, ki se je vlekla po sodiščih in trajala več kot desetletje. Vse to ji je zelo načelo zdravje. Sestri sta seveda takoj vzrojili, čes, »kaj vznemirjaš mamo tamau«.
Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock

 
Dejstvo za mojega prijatelja pa je bilo, da kot najmlajši otrok, ni od staršev prejel še nič materialno signifikantnega, medtem, ko sta obe sestri prejeli pomoč za nakup stanovanja oziroma hiše. Vse, kar je on želel, je, da se to nekje zapiše. Starša sta ga imela kot zadnjega otroka blizu 40 leta. Sedaj sta se starša bližala starosti 75 let. On si je enostavno želel urediti pravne stvari v življenju, saj je bil v načrtovanju gradnje družine. Nič ni zahteval od nikogar. Samo želel je imeti jasno komunikacijo in pošten odnos.
 
Skratka, sedela sva na kosilu s prijateljem Petrom. Pogovarjala sva se o zgoraj omenjeni temi. Nakar me Pero vpraša: »Nejc, ti se ukvarjaš s psiho in komunikacijo, kaj bi v mojem primeru naredil. Res me to mori. Ne želim nič od staršev. Onadva sta svoje naredila. Pač, naj imata varnost. Razumem. Ampak želim, da je fer. Ne zahtevam isto kot sestri. Razumem, da je sedaj drugačna situacija. Bi pa želel, da se tisto, do česar sem upravičen, nekje zabeleži...magari zaradi mojih otrok.«
 
Rekel sem: »Prva stvar, zapiši, kar si ravnokar povedal. Ker je to najbolj iskreno, kar sem te slišal govoriti v zadnjih letih o tvoji družini in občutkih do nijh«.
 
Debelo me je pogledal in rekel: »Bom ...« Sem rekel: »Ne, zapiši zdaj. Zdaj je pravi moment. Očitno si bolj v stiku s sabo, miren si, ker imaš sogovornika, ki mu zaupaš. Zapiši to takoj.« Dal sem mu blok, ki ga imam stalno s seboj v nahrbtniku in pisalo. Bil je tiho, samo zapisal je.
 
»OK«, sem rekel: »Ali si to, kar si povedal meni, že kadarkoli povedal svojima sestrama in staršema?« Peter mi pritrdi in začne: »Ja, no na nek način, sej veš, ko smo imeli kakšna praznovanja sem načel to tematiko, pa so vsi postali nejevoljni«. Vprašal sem ga: »Ali misliš, da je bil to najboljši moment za odpiranje takšne?« »Verjetno ne, ni bil najboljši čas«, je odvrnil. Potem ga vprašam: »Torej, kako pa misliš, da bi se bilo najboljše lotiti, glede nato, kako pomembna ti je razrešitev te družinske tematike?«
 
Zastal je za nekaj časa in po daljši tišini zopet vzel list papirja in pričel pisati. Ko je zaključil s pisanjem sem ga vprašal, kaj je napisal?
 
Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock
Odvrnil je: »Veš dobil sem idejo ... velikokrat sva se pogovarjala o arhetipih, o avtomatskem delovanju ljudi na podlagi primarne socializacije, o tem, kako imamo po astrologiji nekje blokade in potenciale, kako drugače dojemamo na podlagi sit, ki jih imamo iste situacije … ti pogovori s tabo so mi pomagali…«. »V redu«, sem rekel. »Ampak še vedno me zanima, kaj si napisal«, sem se zasmejal.
 
»Napisal sem, kako jaz vidim situacijo, kako jo vidi vsak posamezni družinski član, kaj ga trigira in kaj si v osnovi želi. Napisal sem tudi, kaj imamo skupnega in zapisal sem, kako bom to zmediiral,« mi je odgovoril. »Super« sem rekel. »In kako boš to rešil, kakšen je tvoj plan, do kakšnega zaključka si v teh nekaj minutah tišine prišel?«.
 
Odgovoril mi je jasno in odločno: »Šele sedaj sem uvidel, da smo drugačni. Ker smo tako drugačni moram z vsakim postopati individualno. Zato se bom z vsakim posebej dobil. Naglasil, kaj si jaz želim, kaj zame pomeni oporoka. Predvsem pa njih vprašal, kje imajo zadržke in pomisleke in kaj si želijo.«.
 
Nato sva skupaj ugotovila, kako bo to najlažje naredil. Lahko rečem, da sva poskušala najti idealne pogajalske nivoje ali jezike ljubezni za vsakega družinskega člana.
 
Za očeta sva ugotovila, da si je vedno želel, da bi bilo za vse enako poskrbljeno. Zato je bil prvi poleg Petra, ki je bil za oporoko. Potreboval je le, da nekdo vse organizira in pridobi strokovno mnenje. Torej naloga Petra je bila, da se je prej pri najinem dobrem prijatelju, ki je bil odvetnik, vse pozanimal in prišel z izdelanimi scenariji do očeta.
 
Za mamo je bilo najbolj važno, da se je lahko o celotni situaciji pogovorila na dolgo in široko. Da bo slišana, kaj jo skrbi, česa jo je strah. Zanjo se je pripravil tako, da jo je obiskal, ko očeta ni bilo doma, da je bila lahko sama in oče ni 'vletaval' s svojo direktno oziroma včasih preveč asertivno energijo. »Dolg večurni pogovor, to je zanjo važno«, je rekel. To je bil plan, kjer se bosta dogovorila o vseh zornih kotih njenih prednikov, njene boleče situacije s sodišči. Predvsem pa o tem, da bo zanjo poskrbljeno v smislu materialne varnosti. Da se nič od nje »ne zahteva«, nič se ji ne bo »vzelo«.
 
Z mlajšo sestro ni bilo problema. Enostavno naj se dobi z njo kot tudi z njenim možem, ker o vsem vedno sprejemata odločitve skupaj. Načeloma, pa se je z njo že pogovarjal in je vedel, da bo ZA.
Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock

 
Z najstarejšo sestro je imel največ težav. Nikoli se nista blazno razumela. Zanjo je bil vedno »tamau«. Tukaj ga je najbolj skrbelo. Ugotovila sva, da ji seveda največ pomenijo njeni otroci. Zanje je bila pripravljena narediti vse. Rada je tudi »podirigirala stvari« in drugi so jih potem izvedli. Zanjo sva naredila načrt, zakaj bi bila oporoka dobra za vse. Predvsem za potomce, ki jih imata obe s sestro in še kakšnega, ki bo prišel. Predvsem pa je bila ona zadnja na seznamu pogovorov. Če bi najprej dobil odobritev od ostalih treh, potem bi bila tudi ona za.
 
Epilog zgodbe je bil, da se je Peter v roku 14 dni res z vsakim dobil in sledil navodilom, ki si jih je zadal. Pred tem, je z najinim prijateljem odvetnikom pripravil tri scenarije oporoke, tako, da je bilo vse pripravljeno.
 
Vzelo mu je to kar nekaj časa in predvsem energije. Ampak kot je rekel: »To bom naredil enkrat in bomo potem vsi mirnejši«. Skratka na koncu so bili vsi složni in se strinjali glede oporoke, ki sta jo spisala mama in oče.
image_alt
Prof. dr.​ Danica Purg: Pravi voditelj je široko razgledan človek

Dejstvo te zgodbe je, da je samo prepoznavanje sebe in prepoznavanje delovanja drugih prinesla neko rešitev, ki je bila v korist vsem. Za takšen način delovanja je potrebno samo poglabljanje, želja in čas. Moje mnenje je, da sedaj veliko ljudi občuti stisko na različnih nivojih. Situacije, ki so se leta ali desetletja potiskale na stran so z obstoječo situacijo v zadnjem letu in pol priplavale na površje. Kar je na neki način dobro. Sedaj jih bo potrebno naglasiti. Skozi več takšnih individualnih primerov kot so se zgodili mojemu prijatelju Petru, ki se razrešijo, se bo tudi nivo komunikacije in jasnosti »per se« dvignil. To pa pomeni boljše odnose. Seveda je pred nami dolga pot.
 
Pred tem primerom sem omenil, da bom povedal še za primer uporabe čuječe komunikacije tudi v podjetju. Gre za primer, ki smo ga uporabili na enem od naših projektov. Eden izmed naših poslovnih partnerjev nas je najel za podporo pri najemu dveh novih ključnih kadrov. Z analizo stila vodenja in funkcioniranja direktorja smo nato pripravili podroben načrt za izbor ključnega kadra. S profilacijo delovnega mesta in karakterne dinamike direktorja in vodstvenega tima smo mu pomagali do izjemnega novega kadra. Le-ta ni bil le tehnično usposobljen, ampak predvsem tudi kompatibilen z direktorjem in celotnim timom. Kot je rekel naš naročnik: »Po treh tednih dela se novi osebi obnašata, kot da bi bili v podjetju že leto dni.«
 
Kako točno smo pripravili različne profilacije, izborne postopke in uvajalni proces, zaupam v naslednjem članku.
 

Več iz rubrike

Komentarji: