Motivacija naj bodo nasledniki

V naši praksi dokaj pogosto naletimo na opcijo prenosa posla in predvsem prenosa 'izplenov', ki jih uspešno poslovanje podjetja prinaša na naslednike.
Fotografija: Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Foto: Shutterstock

Primer iz prakse bo najbolj ponazoril, kaj sem mislil v uvodnem odstavku. Stara starša sta ustanovila podjetje. Sedaj sta stara več kot 80 let. Defacto podjetje vodijo že več kot 20 let njuni otroki. Torej 2. generacija. Seveda imata stara starša vnuke in vnukinje. Ta 3. generacija tudi že deluje v podjetju. Čeprav so vnuki in vnukinje zaposleni v podjetju, se še niso izkristalizirali, ali jih v prihodnosti zanima vodenje podjetja. Zagotovo pa jih zanimajo nepremičnine in določena sredstva, ki so v lasti podjetja. Le-to pa je še vedno v lasti obeh starih staršev.
 
Verjetno si misliš: »Pa saj to ni takšen problem«. Res je, ni problem, dokler ne postane problem, če se stvari predhodno ne uredijo. Zakaj? Verjetnost, da bi stara starša kot ustanovitelja in še vedno lastnika vsega premoženja zadevo prodala in vrgla ves zaslužek na 'rdečo v kazinoju' je majhna. Da bi isto naredili njuni otroki (torej 2.generacija), ki trenutno vodijo podjetje, tudi ni velika verjetnost. Ker itak tega ne morejo, ker je vse v lasti starajočih staršev!
image_alt
Preplah na hrvaškem otoku Susak zaradi prvega avtomobila
 
Interes za ustvarjena sredstva, ki jih ima podjetje v lasti, seveda izkazujejo vse tri generacije. To jasno povejo predvsem, ko se pogovarjaš z njimi na samem. Ker pred starimi starši noben v polni jasnosti ne izrazi svoje mnenje. Ker so interesi različni je potrebno naglasiti, kaj si ljudje želijo.
 

Kaj si v resnici želita stara starša?

 
Stara starša seveda želita, da njuno podjetje deluje uspešno naprej. Glede nato, da so vsi trije otroci vpeti v operativni del vodenja podjetja, je njuna želja izpolnjena. Česa si v resnici želita? Zakaj še vedno ostajata lastnika? V bistvu si želita varnosti. Za slovenske razmere navadno govorimo o tem, da si želita obdržati življenjski stil, ki sta si ga ustvarila za čas kariere.  Zato pričakujeta neko obliko rente iz nepremičnin, ki so se preko podjetja ustvarila. Pričakujeta tudi neko večjo 'shrambo' sredstev, preko katerih, si bosta  lahko omogočila varovano stanovanje ali pa oskrbovalca oz. oskrbovalko.
 

Kaj potihem želijo njuni otroki, torej 2. generacija?

 
Njuni otroki, ki vodijo podjetje, želijo po 20 letih dela v družinskem podjetju del lastniškega deleža. Neko nagrado, bolj rečeno potrditev, za opravljeno delo in lojalnost podjetju. Njihovi starši  navadno zaradi neke psihološke varnosti ali ideje o davčnih ugodnostih, podjetje in njegovo lastnino, ne želijo prenesti na svoje otroke. Verjetno je tukaj razlog pomanjkanje informacij o davčno-pravni naravi prenosov. Kot je naglasi mama je poglaviten psihološki razlog neka oblika nezaupanja, ki izvira iz strahu, da bodo enkrat, ko bosta predala lastništvo na svoje naslednike, 'opeharjena' na stara leta.
Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock
 
Najmlajša generacija, torej 3. generacija, ki tudi že deluje v podjetju, seveda za svoje delo dobiva plače. Seveda si v veliki večini tudi oni želijo kot mladi odrasli ustvariti nek življenjski standard. V Sloveniji je to najpogosteje vezano seveda z nakupom lastniške nepremičnine.  Vnukov in vnukinj je navadno kar nekaj pri treh naslednikih. Navadno vsaj 2, če ne več, delajo v podjetju. V našem dotičnem primeru v podjetju sodelujejo vnukinja in dva vnuka. Kar pa ne pomeni, da sta ali so, te vnuki najljubši vnuki starih staršev. Pogosto prihaja do prepirov, ker se iz sredstev firme, financira na pest starih staršev 'podvige' vnukom, ki pa seveda ne delajo v družinskem podjetju. Nezaposleni vnuki in vnukinje uživajo pogosto več ugodnosti kot tisti, ki svoj čas, trud in znanje 'puščajo' v podjetju. Tako, je bilo tudi v našem primeru.

Navadno se že v  drugi generaciji, če sta v podjetju zaposlena več kot 2 naslednika ne uspe dogovoriti, kako bodo razdelili premoženje. Kaj šele tretji generaciji.
 
Rešitev vidimo v tem, da se pogovori s še živečimi starši, kaj potrebujejo, da se bosta lahko v miru umaknili iz podjetja. Torej, da se uredi potrebna bivanjska situacija in pa fond, iz katerega se bo lahko oskrbovalo za njune potrebe, ki jih hočeš nočeš, starost prinaša. To smo predlagali tudi družini iz naše zgodbe.
image_alt
Študija: dostavljalce hrane čaka občuten padec
 
Ko je to dogovorjeno, je potrebno napraviti jasno lastniško strategijo in nato prenesti podjetje s pripadajočimi nepremičninami in ostali sredstvi na naslednike. Torej na drugo generacijo. Med njimi je potrebno urediti jasno lastniško strategijo in izplačila ob morebitnem izstopu enega od naslednikov. V ta namen priporočamo t.i. Družinsko ustavo in iz nje izhajajoče zavezujoče pravne dokumente. Tako smo postopali tudi v primeru iz naše zgodbe.
 
S tem se v veliki meri tudi razreši in naglasi vprašanje 3. generacije, torej vnukov in vnukinj. Ne samo to, razrešena je situacija za vse 3 generacije. Kot omogočena varna vizija za nadaljnji razvoj podjetja. 
 
Prihodnjič bom naglasil specifičen problem, ki se je pojavil v naši praksi. Kjer je enemu od vnukov stari oče, ki je ustanovil podjetje (in še vedno bil 100-odstotni lastnik), plačalo študij v tujini in financiral nakup stanovanja.
 
Situacija je bila v tem, da sta njegovi hčeri zaposleni v podjetju in še ena vnukinja. Le-ti pa do tiste točke niso dobili ničesar. Oz. niso imeli zagotovila, da bosta šolnina in stanovanje, ki ga je prejel vnuk, ki ni sodeloval v podjetju, bil na kakršenkoli način kjerkoli zabeleženo ali kompenzirano z njegove strani.
 

Več iz rubrike

Komentarji: