Luksuz spontanosti in brezdelja

Pred nekaj leti me je na morju, kjer imam hiško, obiskal prijatelj, ki ni bil ravno mediteranski tip človeka. Ko sem ga povabil, naj se usede na teraso in najprej v miru popije eno viljamovko, je sicer povabilo prijazno sprejel, a ko je kozarček popil, se je nestrpno začel ozirati okrog sebe, iščoč aktivnosti za tisto popoldne.

Ko sem mu dal vedeti, da načrta za tisti dan enostavno ni, ampak, da naj se prepusti luksuzu spontanosti in brezdelja, sem pri njemu zaznal nelagodje, povezano z dejstvom, da se bo moral tisto popoldne soočiti z mirom. Ker je bil navajen na to, da se okrog njega vedno nekaj stresnega dogaja, je zapadel v novi stres – ki ga je povzročilo dejstvo, da stresa sploh ne bo. Stres zaradi ne stresa.

Med Slovenci je takih adrenalinskih oziroma stresnih odvisnikov nadpovprečno veliko. Hrvati recimo pravijo, da Slovenca na Jadranu spoznaš po tem, da za ali na avtomobilu vedno nekaj prevaža. Če ne prikolice, ali gumenjaka, pa vsaj bicikel. Slovenci hočejo oditi na počitnice obteženi. Če že ne sami s seboj, pa vsaj s fizično težo. Podzavestno se bojijo, da se jim bo na dopustu zgodilo – nedelo.

Če ne verjamete, se kar pogovorite s kakšnim kolegom, znancem, sosedom. Vprašajte ga, ali bi lahko dopust preživel tako, da bi recimo cel dan ležal na plaži in počel nič? Ma kaki – ni ga hujšega stresa od tega – raje gre ob 12h na kolo in kolovrati po okoliških gričih in hribih. Če ne to, pa vsaj na obali neumorno nabija badminton, ali pa si z ženo dve uri podaja frizbi. Če ne to, pa vzame ribiško palico in se dela, da lovi ribe, čeprav se mu domačini skrivaj režijo, saj vedo, da tam ni rib.   

Skeptik bi ob mojem pisanju ugovarjal, da v tem pravzaprav ni nič slabega. Slovenci smo pač delaven, športni narod, ki moramo biti vedno v gibanju, ki moramo vedno nekaj početi. Tudi na dopustu, čeprav je njegov namen ravno ta, da na njem nič ne počnemo.     

OK. Skeptiku je treba priznati vsaj to, da obstaja več vrst dopustov. Obstajata denimo aktivni in pasivni, lenobni dopust. Na aktivnem dopustu surfamo, jadramo, kajtamo, potujemo, raziskujemo svet. Seveda imajo vsi ti dopusti poseben čar.     
 
A problem je v tem, da večina Slovencev hodi na lenobne dopuste, na katerih pa potem sploh ne znajo lenariti. Bodisi, da stalno nekaj delajo, bodisi, da se ga zapijajo z enormnimi količinami alkohola in se ob tem tako derejo, da delajo sramoto vsem ostalim, ki se trudimo dokazovati, da smo Slovenci kulturen narod, ki se zna obnašati.

To početje je pravzaprav prava patologija, nezmožnost, da bi iz stresnega vsakdanjika »preklopili« na umirjene obrate lenarjenja, uživanja, kulturnega udejstvovanja, ter zmernega uživanja lokalnih morskih specialitet in žlahtne kapljice. 

Ti ljudje so pravzaprav talci svojih lastnih visokih obratov, ki morda v delovnih okoliščinah delujejo kot koristen karierni pospeševalnik, na dopustu, ko bi se morali odklopiti pa učinkujejo povsem kontra produktivno.

Kot ste najbrž že opazili iz mojih dosedanjih kolumn, sem sam nepoboljšljivi mediteranofil, romanofil oziroma italijanofil.
Kakorkoli sem obračal, vedno znova prišel do zaključka, da so ravno mediteranski narodi, predvsem pa Italijani, Španci, Francozi in Portugalci izumili idealno formulo ravnotežja med delom in prostim časom. In bi se morali pravzaprav vsi skupaj ob iskanju te formule zgledovati ravno pri njih (in ne denimo pri pretirano materialističnih Američanih, še manj pri  workoholičnih in pregovorno togih Nemcih).

Ne preseneča torej, če so ravno Italijani izumili hedonistični modus preživljanja prostega časa, ki so ga povzeli v unikatno formulo »dolce far niente« oziroma »sladko nič početje«.

Njegovo bistvo je, da se človek usede v avtentični, duše poln lokal v kakšni šarmantni in neponarejeni italijanski vasici v Toskani, Umbriji ali Kampanji, si naroči Minestro di Pasta e Ceci ob kozarčku okusnega Sagrantina Di Montefalco, opazuje mimoidoče ob večerni passegiati, se potopi v ta trenutek, popolnoma umiri in brez slabe vesti, da bi moral kaj početi ugotovi, da je luksuz nič-početja nekaj dobesedno božanskega.

Če se bo kaj takega nekoč prijelo tudi med neumornimi slovenskimi kolesarji, maratonci, frizbijaši in pivskimi bratci – bom iskreno vesel, saj bo to dokaz, da se da, če se hoče.