Legendarna slovenska provincialnost

Če si v središču dogajanja, se pač ne moreš iti nekega marginalca, »samozadostneža«, ki ga prav nič ne vznemirja, kaj se dogaja v njegovi okolici.
Fotografija: Carl Sagan, znameniti ameriški astronom in znanstvenik. Foto: JPL
Odpri galerijo
Carl Sagan, znameniti ameriški astronom in znanstvenik. Foto: JPL

»Much of human history can, I think, be described as a gradual and sometimes painful liberation from provincialism, the emerging awareness that there is more to the world than was generally believed by our ancestors«.

(Zdi se mi, da bi mnogo človeške zgodovine lahko opisali kot postopno in včasih bolečo osvoboditev od provincialnosti, naraščajoče zavesti, da je na svetu še kaj več, kot smo na splošno verjeli našim prednikom.) - Carl Sagan, nekdanji znameniti ameriški astronom in znanstvenik.

image_alt
Veličastni labodi in grdi rački

V časopisu sem nedavno prebral intervju z meni ljubo, pogumno in svetovljansko vojno dopisnico Karmen Švegl, ki je med drugim postregla s tragikomičnim podatkom, da na RTV Slovenija po 14. uri ni več mogoče dobiti žive duše, da bi ji zmontiral prispevek, ki običajno govori o najpomembnejših svetovnih temah – o bombnih napadih na Bližnjem vzhodu, o terorizmu, o vojni v Ukrajini, ipd.   

Razvajene gospe in gospodje na »nacionalki« so očitno tedaj že na kavici ali na pivu v bližnjem bifeju, ali pa že veselo kolesarijo na Vršič. »…K…c gleda neke Palestince, Izraelce, Ukrajince in Ruse, naj se kar tolčejo med seboj, koga briga. Važno je, da mi veselo sopihamo na nam ljubi Vršič…«. Take misli se verjetno odvijajo v glavah montažerjev in njihovih asistentov, katerih šef je verjetno ob 14. uri že nekje v restavraciji, ali pa na poti na vikendico v Portorož in se mu niti sanja ne, kaj se dogaja z njegovimi podrejenimi.

V nedavni javnomnenjski anketi na TV so slovenske državljane med drugim spraševali tudi o tem, ali menijo, da bi morala Slovenija v Ukrajino poslati več pomoči v obliki denarja in orožja? Veste, kakšen je bil odgovor?

Krepka večina je bila proti.

Bistveno je, da Slovenec okopava svoj mali vrtiček in da se s sosedom prepira glede mejnih smrek. Slovenija je itak otoček miru v divjem velikem svetu, ki se mu ne more nič hudega zgoditi. Briga ga za neke vzhodne Slovane, ki se tolčejo za svetlobna leta oddaljena ozemlja.

Vsekakor bi bilo zanimivo narediti nekoliko poglobljeno študijo glede tega, od kje za vraga se je vzela ta legendarna slovenska provincialnost?

Poglejmo si najprej slovenski geografski položaj. Slovenska lega tako rekoč v srčiki centralne Evrope, bi prej kot na provincialnost namigovala na njeno integriranost, na povezovanje z ostalimi narodi – podobno, kot to denimo velja za Avstrijo, Švico, Nemčijo, Češko, Luksemburg.

Če si v središču dogajanja, se pač ne moreš iti nekega marginalca, »samozadostneža«, ki ga prav nič ne vznemirja, kaj se dogaja v njegovi okolici. Poleg tega je v obdobju globalizacije samooskrba slej ko prej utopija oziroma zanesljiva pot v gospodarski propad ali v revščino.

image_alt
Slovence daje šibka samopodoba

Slovenija je sicer formalnopravno dobro integrirana v evropski (oziroma mednarodni) prostor. Smo polnopravna članica številnih mednarodnih organizacij - denimo EU, OECD, Sveta Evrope, EBRD, NATA ipd.

A ta formalna vpetost v evropske oziroma mednarodne organizacije se nikakor ne odraža v odprtosti, kaj šele v svetovljanstvu običajnega Slovenca. Povprečni Janez je v življenju obiskal eno, največ dve tuji državi. Hrvaško seveda, kjer že dvaintrideseto leto zapovrstjo dopustuje in pa Avstrijo, kamor odide enkrat letno, da si nabavi najmodernejšo kosilnico ali pa komplet orodja za domačo uporabo po ugodni ceni. Italija se mu zdi že preveč latinsko eksotična, da o kakšni Španiji, Franciji ali Veliki Britaniji niti ne govorimo.

In tako ugotovimo, da je integriranost Slovenije oziroma Slovencev v evropski oziroma v mednarodni prostor zelo shizofrena. Po eni strani kot država komaj čakamo, da nas veliki kam povabijo, oziroma zagrabimo vsako priložnost za članstvo v takem ali drugačnem mednarodnem elitnem klubu, po drugi strani pa povprečni slovenski državljan najraje zbeži v svojo mišjo luknjo in se dela, kot da mu je popolnoma vseeno, kaj se dogaja pri sosedovih, kaj šele pri tujcih.

Dokaz za to je sramotna slovenska paranoja pred migranti oziroma srhljiva brezbrižnost do številnih trpečih ukrajinskih duš, ki jo je ugotovila tudi zgoraj omenjena javnomnenjska anketa.  

Kaj je torej vzrok te legendarne slovenske provincialnosti? Odgovor na to vprašanje se deloma skriva v prislovični ksenofobiji, ki je tudi sicer značilna za vse vzhodnoevropske narode. Pred migranti in tujci nasploh, podobno kot Slovenci, trepetajo tudi Poljaki, Čehi, Slovaki, Madžari, Romuni ipd.

Drugi razlog pa tiči v slovenskem genomu, ki je nadpovprečno prepreden s fobijo. Foto: Africa Studio/Shutterstock
Drugi razlog pa tiči v slovenskem genomu, ki je nadpovprečno prepreden s fobijo. Foto: Africa Studio/Shutterstock

To je posledica dejstva, da vzhodnoevropski narodi nimajo v sebi tistega raziskovalno- osvajalskega gena, ki je tako značilen za evropske narode z dostopom do Atlantika (denimo za Veliko Britanijo, Nizozemsko, Francijo, Španijo, Portugalsko ipd.). Ta jim je omogočil, da so preko svojih prekomorskih osvajalskih pohodov spoznavali tuja ljudstva in tuje kulture in jih (resda v obliki kolonialnih zavojevanj) postopoma asimilirali v svoje kulture.

Posledica tega je, da se nizozemski turist danes počuti kot doma, ko počitnikuje na Arubi, enako velja za Britanca, ko počitnikuje na Barbadosu. Prav tako ni nič nenavadnega, če ima Francija ministrico arabskega izvora, London pa župana pakistanskega izvora.         

Drugi razlog pa tiči v slovenskem genomu, ki je nadpovprečno prepreden s fobijo. Strah je tisti, ki Slovence odvrača od pogleda čez planke in mu tako preprečuje, da bi svojo dušo napojil s širino, odprtostjo, novimi spoznanji, z možnostjo, da postane pametnejši in boljši človek.

image_alt
Kako je Novak Djoković skušal zaobiti pravila

Številni zgodovinarji so prepričani, da se je ta strah pred tujci razvil zaradi »haranja« številnih tujih narodov čez slovensko ozemlje, ki so Slovence obravnavali kot manjvredno raso.      

Toda, ali sploh obstaja rešitev, da presežemo ta škodljivi provincialni genom?

Vsekakor. Omogočimo čim več Slovencem, da potujejo, da se izobražujejo in delajo v tujini. Odprimo Slovencem pot v širni svet.

In za božjo voljo, poskrbimo za to, da bo po 14. uri na »nacionalki« vsaj nekdo, ki se bo usmilil Karmen Švegl in zmontiral njen prispevek! 

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.                                                          

Več iz rubrike

Komentarji: