V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je dolgo časa za najboljši videospot obveljala pesem britanske rokerske skupine » Yes« Owner Of A Lonely Heart. Videospot je, če že ne pretresljiv, pa vsaj opominjajoč. Prikazuje mlajšega človeka, ki ga med sprehodom po londonskih ulicah ugrabita dva človeka, ga prisilno odpeljeta v ogromno, sivo in brezdušno stavbo nekega podjetja, v katerem na stotine resigniranih uslužbencev opravlja monotono, dolgočasno in duhamorno delo. Nadzira jih veliki vodja, Big Brother, ki si mane roke zaradi obetov velikega zaslužka, ki mu ga bo zagotovila vojska novodobnih sužnjev.
 
Zveni znano? Pa še kako. Skupina »Yes« je že v osemdesetih letih predvidela, kam lahko pripelje svet izkoriščevalskega kapitalizma, v katerem peščica vladarjev ustvari pogoje, kjer množica brezpravnih ljudi robotsko ustvarja njihove milijone in milijarde. 
 
Današnji časi so kot naročeni za tak gospodarski sadomazohizem. Pomislimo malo. Povprečni delavec ima dandanes bistveno manj časa kot nekoč, da bi razmišljal še o čem drugem kot zgolj o materialnem preživetju. Na rovaš svobode seveda.  
 
Obdobje epidemije je tak trend le še pospešilo. Večina državljanov se zadovolji z osemurno službo, s stanovanjem, ki jim čedalje bolj služi le še kot prenočišče, s partnerji, s katerim se srečajo šele ob šestih popoldne ali kasneje, pa se ne pogovarjajo o ničemer drugim kot o denarju in o nujnih vsakodnevnih zadevah, tisto malo časa, ki jim ga še ostane pa porabijo za šimfanje politike in za jalovo opravljanje sosedov, sodelavk in sodelavcev. Otroci? Se bodo že nekako znašli, saj imajo računalnike.    
 
Medtem, ko so včasih ljudje množično brali, poslušali glasbo in se ukvarjali s športom, je v današnjih časih vrhunski fetiš veleblagovnica, ki služi kot ultimativno sredstvo za dosego bistva njihovih življenj: nakup izdelka, ki je dražji in prestižnejši od tistega, ki ga ima sodelavec v službi. S tem je poslanstvo izpolnjeno, njihovi Big Brotherji v obliki šefov, direktorjev in kapitalistov pa več kot zadovoljni, saj vidijo, kako perfektno so jim oprali možgane, seveda z namenom, da jim bodo kar se le da zvesto služili in jih brez prizivno ubogali.
 
Pa sploh ni nujno, da bi bilo tako. Ljudje se rodimo kot svobodna bitja.
 
Čeprav se od malih nog soočamo s poskusi črednega vplivanja, podrejanja, pranja možganov, s potrošniškimi  pastmi, družbenimi trendi, z zapovedmi o »modnem« obnašanju, s takimi in drugačnimi predsodki, ipd., imamo še vedno svobodno voljo, »free will «, s katero si lahko zgradimo osebni minimundus povsem po naših lastnih merilih.
 
Res je, da pri tem nismo vsi na isti ladji. Tisti, ki smo imeli to srečo, da se nam je poklopilo tako pri značaju, kot tudi pri družinski vzgoji in naprednih socialnih krogih, smo večji srečneži. Kar pa še ne pomeni, da so drugim vrata raja lastnega minimundusa nepredušno zaprta. Le poizkusiti morajo in vztrajati.
 
In to z vsakodnevnimi ravnanji. Denimo s tem, da zamenjajo konformistične TV oddaje s knjigami in članki izvirnih avtorjev. Da za vse večne čase prenehajo spremljati butaste internetne forume, da namesto v veleblagovnico odidejo fotografirati lokalno floro in favno, da se prenehajo družiti z dolgočasnimi sodelavkami in sodelavci, katerim vrhunec intelektualne debate predstavlja to, kakšno afero je imel šef s tajnico, da začnejo ignorirati preštevilne amaterke psihološke, astrološke, seksualne in terapevtske nasvete in namesto tega raje prisluhnejo priznanim in razgledanim strokovnjakom na svojih področjih.
 


Da se namesto nevrotičnim šefom, ki jih v resnici zanima samo dobiček, večkrat na dan raje posvečajo svojim otrokom in partnerjem. Svojim sončkom. Naj jih večkrat na dan pokličejo, jim povedo, kako jih imajo radi, se z njimi pogovorijo o tem, kaj jih tare, jim izrazijo besedo podpore, ipd.
 
Da se čim pogosteje predajo dobremu humorju in, da se družijo s humoristi. Smeh je namreč neverjetna serotoninska bomba. Fantastično dviguje razpoloženje in po mnenju številnih znanstvenikov pomembno vpliva na dolgoživost.
 
Da tvegajo. Če trpijo v delovnem okolju, če ne prenašajo sodelavcev in šefov, naj jim čim prej pomahajo v slovo. Plača in »social security« naj jih pri tem ne ovirata. Slabo delovno okolje namreč dokazano uničuje človekovo zdravje, ki si ga je težko povrniti, kar pa ne velja za službo in denar. Njuna izguba ni nepovratna, je le začasna. Trajna pa je lahko svoboda, ki jo pridobijo s pobegom iz zastrupljenega okolja.  
 
V videospotu skupine »Yes« se mladenič na vse kriplje bori, da bi se izvil iz prijema dveh goril, ki ga peljeta na prisilno delovno mesto pod 24- urnim nadzorom velikega vodje. Po hudih bitkah mu nekako uspe pobegniti. Beži pred njima, zateče se v dvigalo, s katerim se odpelje na vrh stavbe, na teraso stolpnice. Spet je svoboden, a le za kratek čas, saj ga kmalu obkoli nova skupina goril, tokrat jih je že pet, šest. Napeto gleda v vse smeri, če bi se mu kje vendarle ponudila nova priložnost za pobeg. Kmalu uvidi, da mu preostane le še zadnja možnost.
 
Iz terase se vrže v globino, pri čemer se spremeni v ptiča in odleti svobodi nasproti.

Lastnik osamljenega, a svobodnega srca.

Owner Of A Lonely Heart.