Kdor je dober, je pač dober, in ve, da je dober
»Če kdo sodi o vas, je to njihov problem, naj ne bo vaš.« – Mel Robbins, priznana ameriška pravnica in voditeljica na ameriški TV mreži CNN.
Odpri galerijo
Veste, kaj je največja prednost visoke »doze« samokritike? To, da je človek sam sebi najstrožji sodnik in posledično samega sebe žene, da vselej izboljšuje stvari, ki jih mora popraviti. Mehanizem je nadvse preprost in učinkovit, a navkljub temu pri zelo velikem številu ljudi nikakor ne deluje.
Kako je to mogoče? Razloga sta dokaj očitna: Prvi je ta, da nekateri do samih sebe pač nočejo biti strogi. Drugi pa je ta, da bi morda celo bili strogi, a se bojijo posledic lastnega ogledala – ki bi jim pokazal, da morajo popraviti še ulala veliko stvari. To pa terja veliko dela in odrekanja. Veliko naporov, ki niso za vsakogar.
Zato se raje odločijo, da svojih napak enostavno ne bodo odpravljali, ker je tako pač bolj "komot". Ali pa se odločijo za drugo tehniko – za svet alternativne resničnosti namreč. Sami sebe prepričajo, da so v vseh pogledih izvrstni, da napak tako rekoč nimajo in tako lepo živijo v oblakih. Spremenijo se v fantome.
V sodobni družbi je takih fantomov čedalje več. Prepoznate jih po tem, da se imajo za nezmotljive, da svoje »lunatične« teorije in prepričanja neumorno in vztrajno zagovarjajo in obenem pridno negujejo svoje retorične veščine.
Sam jih poznam kot svoj žep, saj sem se z nekaterimi takimi »virtualci« v določenem obdobju življenja kar precej družil. Aha in še po dveh znakih jih boste prepoznali: sami sebe bodo prepričali, da so vsi okoli njih v zmoti in da le oni poznajo resnico in nikoli, ampak zares nikoli se ne bodo opravičili za svoje zmote in napačna dejanja, saj te v njihovem domišljijskem svetu enostavno ne obstajajo.
Predvsem v (populistični) politiki imamo takih "kampelcev" kot listja in trave, kar sicer ne preseneča, saj politične možganske krivulje delujejo po drugačnih zakonitostih kot možgani povprečno razumnega človeka. V njihovem svetu namreč resnica in prepričljivost argumenta ne igrata posebne vloge, tam šteje predvsem to, kako naplesti udarne polresnice in izmišljotine, ki bodo igrale na čustva njihove volilne baze. Politiki morajo torej obvladati predvsem trženjski kšeft, marketing.
A da se vrnem k samokritiki. Presenečeni bi bili, če bi izvedeli, koliko ljudi je neznosno nesamozavestnih in nesigurnih vase, še posebej mladina. Nekateri morda tega ne kažejo, a to je le fasada. Lahko bi rekel, da je večina ljudi celo življenje odvisna od tega, kaj si o njih misijo drugi, kaj o njih pravijo mediji, kaj se o njih govori na forumih, kako jih ocenjujejo kritiki.
Tako življenje ni niti prijetno niti avtentično. In je tudi nespametno, saj take osebe predpostavljajo, da jih drugi poznajo bolje, kot pa poznajo same sebe. To je šele absurd!
A kakšno vlogo tukaj igra samokritika? Pravzaprav ogromno. Samokritični ljudje si namreč že od mladih nog samodejno postavljajo visoke ovire. Pa pri tem ne mislim le tega, da študirajo in delajo več od konkurence, ampak, da se pri vsakem projektu vprašajo, ali ga morda ne bi mogli izpeljati še bolje.
Analizirajo denimo svoj »performance« na izpitu na fakulteti, kjer so dobili »le« osmico in se vprašajo, pri katerem odgovoru so ga malo polomili. Pa da se razumemo – njihov cilj ni dobivati same desetke – od takega perfekcionizma se lahko človeku še utrga - njihov cilj je obrnjen navznoter – prepričati želijo strogega razsodnika (samega sebe), da so pri konkretnem projektu res dali vse od sebe. Če pri tem uspejo, OK, če ne, pa nič hudega – bodo naslednjič naredili bolje. No »hard feelings«, nobenih psihičnih pretresov. Bistven je postopen napredek.
Ko taka, do sebe zahtevna oseba, zraste v zrelega in modrega človeka, enostavno postane dobra na področju, na katerem deluje. Kaj dobra, odlična, saj je to odličnost (ob talentu seveda) izvrstno natrenirala. A smetana na tej torti je, da sama pri sebi točno ve, da je res dobra. To enostavno čuti in tega (nezlaganega!) občutka ne more omajati nič na tem svetu.
Šele oseba, ki ve in čuti, da je res dobra, pa je na področju svojega profesionalnega življenja dosegla čisto svobodo. Ta občutek, ko človek ni več odvisen od neštetih ocenjevalcev (pa četudi pohvale godijo, še posebej, če pridejo od nekoga, ki ga tak človek spoštuje) pa je neprekosljiv in edinstven.
In bi moral biti ultimativen cilj vsakogar, ki želi biti v svojem poklicu srečen.
Kako je to mogoče? Razloga sta dokaj očitna: Prvi je ta, da nekateri do samih sebe pač nočejo biti strogi. Drugi pa je ta, da bi morda celo bili strogi, a se bojijo posledic lastnega ogledala – ki bi jim pokazal, da morajo popraviti še ulala veliko stvari. To pa terja veliko dela in odrekanja. Veliko naporov, ki niso za vsakogar.
Zato se raje odločijo, da svojih napak enostavno ne bodo odpravljali, ker je tako pač bolj "komot". Ali pa se odločijo za drugo tehniko – za svet alternativne resničnosti namreč. Sami sebe prepričajo, da so v vseh pogledih izvrstni, da napak tako rekoč nimajo in tako lepo živijo v oblakih. Spremenijo se v fantome.
V sodobni družbi je takih fantomov čedalje več. Prepoznate jih po tem, da se imajo za nezmotljive, da svoje »lunatične« teorije in prepričanja neumorno in vztrajno zagovarjajo in obenem pridno negujejo svoje retorične veščine.
Sam jih poznam kot svoj žep, saj sem se z nekaterimi takimi »virtualci« v določenem obdobju življenja kar precej družil. Aha in še po dveh znakih jih boste prepoznali: sami sebe bodo prepričali, da so vsi okoli njih v zmoti in da le oni poznajo resnico in nikoli, ampak zares nikoli se ne bodo opravičili za svoje zmote in napačna dejanja, saj te v njihovem domišljijskem svetu enostavno ne obstajajo.
Predvsem v (populistični) politiki imamo takih "kampelcev" kot listja in trave, kar sicer ne preseneča, saj politične možganske krivulje delujejo po drugačnih zakonitostih kot možgani povprečno razumnega človeka. V njihovem svetu namreč resnica in prepričljivost argumenta ne igrata posebne vloge, tam šteje predvsem to, kako naplesti udarne polresnice in izmišljotine, ki bodo igrale na čustva njihove volilne baze. Politiki morajo torej obvladati predvsem trženjski kšeft, marketing.
A da se vrnem k samokritiki. Presenečeni bi bili, če bi izvedeli, koliko ljudi je neznosno nesamozavestnih in nesigurnih vase, še posebej mladina. Nekateri morda tega ne kažejo, a to je le fasada. Lahko bi rekel, da je večina ljudi celo življenje odvisna od tega, kaj si o njih misijo drugi, kaj o njih pravijo mediji, kaj se o njih govori na forumih, kako jih ocenjujejo kritiki.
Tako življenje ni niti prijetno niti avtentično. In je tudi nespametno, saj take osebe predpostavljajo, da jih drugi poznajo bolje, kot pa poznajo same sebe. To je šele absurd!
A kakšno vlogo tukaj igra samokritika? Pravzaprav ogromno. Samokritični ljudje si namreč že od mladih nog samodejno postavljajo visoke ovire. Pa pri tem ne mislim le tega, da študirajo in delajo več od konkurence, ampak, da se pri vsakem projektu vprašajo, ali ga morda ne bi mogli izpeljati še bolje.
Analizirajo denimo svoj »performance« na izpitu na fakulteti, kjer so dobili »le« osmico in se vprašajo, pri katerem odgovoru so ga malo polomili. Pa da se razumemo – njihov cilj ni dobivati same desetke – od takega perfekcionizma se lahko človeku še utrga - njihov cilj je obrnjen navznoter – prepričati želijo strogega razsodnika (samega sebe), da so pri konkretnem projektu res dali vse od sebe. Če pri tem uspejo, OK, če ne, pa nič hudega – bodo naslednjič naredili bolje. No »hard feelings«, nobenih psihičnih pretresov. Bistven je postopen napredek.
Ko taka, do sebe zahtevna oseba, zraste v zrelega in modrega človeka, enostavno postane dobra na področju, na katerem deluje. Kaj dobra, odlična, saj je to odličnost (ob talentu seveda) izvrstno natrenirala. A smetana na tej torti je, da sama pri sebi točno ve, da je res dobra. To enostavno čuti in tega (nezlaganega!) občutka ne more omajati nič na tem svetu.
Šele oseba, ki ve in čuti, da je res dobra, pa je na področju svojega profesionalnega življenja dosegla čisto svobodo. Ta občutek, ko človek ni več odvisen od neštetih ocenjevalcev (pa četudi pohvale godijo, še posebej, če pridejo od nekoga, ki ga tak človek spoštuje) pa je neprekosljiv in edinstven.
In bi moral biti ultimativen cilj vsakogar, ki želi biti v svojem poklicu srečen.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj