Kakšen jezik razume ljudstvo?

Poletje se je komaj dobro začelo, pa so televizijska poročila že polna žuganja in »groženj« z jesenskim zaprtjem države, ki prihajajo iz ust politikov in dežurnih strokovnjakov.   

Očitno si je vladna in strokovna anticovid ekipa zapomnila lekcijo iz lanske jeseni, ko je njihov eksperiment ohranjanja popolnega odprtja države ob masovnem vračanju ljudi iz hrvaških poletnih počitnic neslavno propadel in rezultiral v hudem in smrtonosnem drugem valu epidemije, ko je bila Slovenija več mesecev med epidemiološko najmanj varnimi državami v Evropi. 

Letos so se očitno odločili, da bodo obrnili ploščo in začeli ljudi strašiti, še preden bodo ti sploh odšli na zaslužene počitnice, na katerih si bodo vsaj malo odpočili od težkega leta.

Žal pa vladni in strokovni možje znova delajo napako, oziroma je njihova PR strategija, ki deluje kot nekakšna čudna mešanica strašenja in pro-cepilne propagande, milo rečeno, amaterska.

Gospe in gospodje, ki se v teh časih čutijo poklicane, da obvarujejo Slovenijo pred četrtim valom epidemije, grešijo v dveh bistvenih točkah. Prvič: več kot očitno je, da v rokah nimajo nobenega učinkovitega orodja, s katerim bi dosegli potrebno precepljenost prebivalstva.

Vse, kar počnejo, je le skrajno mehko prosjačenje prebivalstva, naj se vendarle gre cepiti. Kar takole na »suho«. Brez ponujenih argumentov, zakaj naj to storijo, brez korenčka in brez palice.          

Upoštevajoč tradicionalno slovensko nezmožnost sprejemanja lastnih, unikatnih rešitev, bi se morda lahko zgledovali vsaj po sosednji Hrvaški, ki je pridobitev državnih pomoči podjetjem pogojevala prav s cepljenjem.

In, kaj si lahko mislimo o taktični zrelosti politikov, ki že v izhodišču priznavajo, da bi bilo v Sloveniji težko uzakoniti obvezno cepljenje (in tako povzročijo, da antivakserji pridobivajo na samozavesti), pa čeprav mnogi pravniki vemo, da to sploh ne drži – da torej v Sloveniji obstaja ustrezna ustavno pravna podlaga tudi za uzakonitev takega cepljenja?

Če bi bile nerode vsaj tiho …        
  
Druga napaka, ki jo delajo, pa posega na področje klasičnega PR-a oziroma poznavanja osnovnih zakonitosti sodobnega marketinga.

Pro-cepilni propagandisti delajo osnovno PR napako, zaradi katere bi se za glavo držali vsi, ki se kolikor toliko spoznajo na to znanost: o nujnem cepljenju namreč prepričujejo že prepričane. Dokaz? Svojo cepilno kampanjo v veliki večini kanalizirajo preko medijev, ki jih gleda ali bere višje izobražena in bolje osveščena populacija, ki pa je večinoma že cepljena.

To je podobno, kot, če bi kolega profesorja, ki predava o koristnosti demokracije prepričeval, da je demokracija boljša kot diktatura.    

Ne vem sicer, ali je bila v Sloveniji izvedena kakšna statistična raziskava na temo, v katero dohodkovno ali izobrazbeno skupino spadajo tisti, ki se še niso cepili, oziroma se ne želijo cepiti? Če izvzamem tiste, ki imajo za zavračanje cepljenja utemeljene zdravstvene argumente, se zdi, da to skupino večinoma sestavljajo posamezniki z nižjo stopnjo izobrazbe in tudi z nižjim materialnim standardom, ki si svoja stališča glede cepiv oblikujejo na različnih forumih, na katerih kraljujejo notorični lažnivci in teoretiki zarot.      

Prav zato bi se morali vladni PR-ovci vprašati predvsem to, kako nagovoriti tovrstno ciljno skupino? In katere (marketinške, oglaševalske oziroma PR kanale) pri tem uporabljati?

Če vladni in strokovni gospe in gospodje ne bi preveč živeli v svojem »od raje« vzvišenem svetu lobijev, bi morda ugotovili, da predstavniki te raje še zdaleč ne govorijo njihovega jezika, ga ne razumejo in ga (vsaj za zdaj) tudi nočejo razumeti.

Zakaj ga nočejo razumeti, je seveda stvar debate. Eden izmed razlogov pa je vsekakor tudi izguba zaupanja. Komunikacijski šum med tema dvema skupina je očiten in predstavlja resen problem! 
     
Ko sem študiral marketing na eni izmed boljših britanskih poslovnih šol, je šla ena izmed prvih lekcij, ki me jo je naučil profesor takole: če želiš prepričati proletarca, da bo od tebe kaj kupil, se nikoli ne pripelji k njemu z Mercedesom, saj boš takoj izgubil polovico možnosti, da mu kaj prodaš.

Uporabi raje podzemno. In po možnosti tudi njegov dialekt.   

Ali pa mu obljubi zastonj golaž ali/in bon v višini 50 evrov, če se bo šel cepiti.

To je namreč jezik, ki ga sliši.

Preizkušeno – deluje po celem svetu.