Kaj pravzaprav muči konzervativce?

Zgodovino človeštva lahko beremo tudi kot permanenten boj med konservativnimi in liberalnimi strujami, pri čemer je stalnica, da konzervativci na dolgi rok vedno potegnejo ta kratko. Matematično gledano z vsakim stoletjem nekaj izgubijo.  
 
To ne nazadnje dokazuje geneza družbenih ureditev vse od sužnjelastništva dalje. Vsak kasnejši družbeni red, z nekaj odkloni kajpada, je bil namreč naprednejši od prejšnjega. Pametni ljudje bi se zato morali zavedati, da nima smisla predolgo kljubovati liberalnim idejam, pa četudi te vsebujejo tudi kakšno bedarijo, bizarnost ali grotesknost, saj se s tem zavestno postavljajo na stran zgodovinskih luzerjev. Na tiste, ki plavajo proti toku civilizacijskega napredka.  
 
So pa konzervativci, če ne drugega, precej vztrajni in uporni. Svoje zgrešene predstave o svetu so namreč pripravljeni po bikovsko zagovarjati, še toliko bolj, če vse kaže, da nimajo prav. Po neki perverzni logiki uživajo v tem, da so kalimeroti, grdi rački.         
 
Tudi v Evropski uniji se v zadnjih letih soočamo s dvema vztrajnima grdima račkoma (Madžarsko in Poljsko), ki se jima ob ogorčenju številnih naprednih ljudi pridružuje tudi  Slovenija pod Janševo vlado.
 
Duo višegrajskih grdih račkov plus Slovenija je prepričan, da so ideje o svobodi, toleranci, družbeni odprtosti, nediskriminaciji, pravni državi, neodvisnosti sodstva, ki si jih že vrsto let delijo Francija, Nemčija, Italija, Španija, Finska, Švedska, Danska, Estonija, Latvija, Litva, Irska, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Češka, Slovaška, Avstrija, Portugalska, Grčija, Hrvaška, Romunija, Bolgarija, Malta in Ciper levičarska neoliberalna zarota in zabloda, hudičeva zmes, ki uničuje stare dobre tradicionalne vrednote in katere so trije mušketirji zdaj pripravljeni junaško ubraniti in nas tako – slepe in zavedene – ubraniti pred pogubo.
 
Težko je uganiti, kakšni čudaški miselni in emocionalni procesi se dogajajo v glavah ljudi, ki so si očitno za cilj zadali revizijo vrednot, katere je večina državljanov držav članic EU že zdavnaj sprejela kot nekaj samoumevnega, še posebej upoštevajoč dejstvo, da so bile pridobljene s preveč znoja in krvi.   
 
Sam večini konzervativcem nikoli nisem zaupal. Predvsem zaradi tega, ker so neznosno dvolični. Zlagani. Znano je, da so v ZDA razkrinkali številne konzervativce, ki so se v vlogi republikanskih politikov aktivno zavzemali za prepoved splava, javno so blatili demokratske kolege, ki so jih ujeli pri kakšnem skoku čez plot, čez nekaj let pa so prav pri njih odkrili, da živijo dvojna življenja - da si obenem izkazujejo nežnosti s kakšnimi ambicioznimi tajnicami, ali pa celo s predstavniki istega spola, medtem, ko so obenem javno napadali LGBT gibanja. In imidž moralno brezhibnih obiskovalcev lokalnih cerkva je nemudoma zbledel.    
 
Nič drugače ni niti v Sloveniji. Obstajajo modeli, ki želijo navzven delovati brezhibno. Hodijo v cerkev, so celo cerkveno poročeni, na vsakih volitvah brez zadržkov volijo SDS in ob vsaki priložnosti javno udrihajo čez splav, komuniste in kolegove skoke čez plot.
 
Dokler jih žena ne ujame v nerodni situaciji s kakšno poslovno sekretarko ali natakarico. In umetno napihnjen balon poči. Njihovo na lažeh temelječe življenje se razblini na prafaktorje.
 
Če ni to nagravžna hinavščina.
 
In še po nečem slovijo konzervativci. Povozil jih je čas. Sedanjosti ne marajo preveč, prihodnosti se bojijo. Najraje bi kar odpotovali v preteklost. Z muko doživljajo družbene spremembe. Ne razumejo dialektike. Stojijo nasproti zgodovine in se histerično derejo: Ustavi se! Hočemo, da bo spet tako, kot je bilo!  
 
Na primer: prepričani so, da je treba bolj zaupati goveji muziki, kot pa nekemu hudičevemu underground disidentskemu rocku, ali recimo afroameriškemu soulu, saj je prva vendar bolj naša, prihaja izpod Triglava in nas spominja na stvari, ki jih razumemo, na domačo govejo juho, na čase, ko smo se še vozili s stoenkami in, ko še ni bilo afro frizur in računalnikov.  
 
Ali pa: verjamejo, da je priseljencem, ki jim je vojna vihra uničila vse, kar so imeli in jih je posledično pregnala iz lastne domovine, treba jasno pokazati, da v Sloveniji niso dobrodošli. Nobenega razumevanja sveta, nobene topline, nobenega sočutja, nobene solidarnosti. Pomembno je, da bo Slovenija spet taka, kot je bila, recimo leta 1992. Spet želijo odpotovati s časovnim strojem.    
 
Kaj torej muči konzervativce? Sam sem prepričan, da jih daje predvsem dejstvo, da so ujetniki lastnega strahu, oziroma omejevalne vzgoje, ki so jo bili deležni v s svojih primarnih družinah. V resnici z zavistjo opazujejo liberalne kolege, ki so imuni na predsodke, ki so vselej odprti za nove ideje, ki si upajo govoriti, prešerno se smejati, veseliti se življenja, plesati, prepevati afroameriške soul komade, iti na sproščeno kosilo s kolegom iz Ekvatorialne Gvineje, ki so vselej odprti za napredek. Za boljše stvari.  
 
Tudi sami bi želeli tako. Pa ne znajo, ne zmorejo. Spomini na jezne in očitajoče poglede  konservativnih očetov, mater ali učiteljev so še preveč živi in grozeči. Tega vraga se ne morejo znebiti.
 
No, point je v tem, da ni nujno, da tako tudi ostane. Ne bo šlo čez noč, a z dovolj vztrajnosti je vse mogoče.          
 
* Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.