Strah. Predvsem strah je tisti demon, ki se je med Slovence naselil globlje, kot bi bilo to za njih še koristno, zaščitniško. Znani ruski bioenergetik je že v prejšnjem desetletju ocenil, da je Slovenija prepredena z nadpovprečno gostimi valovi fobije. Če ne veste, kam merim, se kar sprehodite po mestnih ulicah, po trgovskih centrih, po podjetjih.

Opazujte mimoidoče. Kakšna čustva lahko razberete na njihovih obrazih? Paranoja, nezaupanje, lezenje vase, izogibanje neposrednemu pogledu, negativna defenzivnost. Prepredenost s strahom.    

Slovenci enostavno ne obvladajo menedžmenta strahu.

Za primerjavo se lepega dne, ko bo to seveda mogoče, odpeljite na Primorsko-Goransko Hrvaško. Že ko vstopite skozi vrata kakšnega dolgočasnega, sivega urada, v katerem bi »po defaultu« morali kraljevati zdolgočaseni, zoprni in cinični ksihti, naletite na presenečenje: Dobro razpoloženi uradnik srednjih let vas nagovori v simpatični čakavščini: »Kako ste gospodine, ća sve u redu? Kako vam mogu pomoći?« In se pri tem nalezljivo smehlja. Čeprav ima seveda tudi on kakšno težavo dve, pa jo obvladuje in ne dopusti, da bi ta preveč vplivala na njegovo vedro dojemanje življenja.   
        
Podobno je v Italiji. Odpeljite se do Trsta, usedite se v enega izmed lokalov na Piazzi di Ponte Rosso, naročite Capuccino Triestino in opazujete rahlo samovšečne, a vselej lepo oblečene Tržačanke, ki vam bodo, za razliko od čustveno nedostopnih »Slovenceljk« vselej vrnile nasmešek. Zakaj ga pa ne bi, saj s tem dokažejo le to, da se tako kot mi, tudi one veselijo življenja.

La vita e bella, no? 

V deželici na zamorjeni strani Alp lahko o takem »attitudu« samo sanjate. Ogromno Slovencev je prepričanih, da je negativizem poza, ki jo je treba zavestno gojiti in vzdrževati, če ne zaradi drugega že zaradi previdnosti, zato, da jih ne bi kaj negativno presenetilo.

Ko negativist doživi slabo stvar si reče: »Evo, saj sem vedel, da se bo to zgodilo«. In misli, da je s tem to slabo stvar prelisičil, saj je bil nanjo pripravljen. Verjetno ima tiste, ki razmišljajo pozitivno in ne pričakujejo vselej slabega izida za naivneže. Pri tej njegovi silni formuli pa ne upošteva dejstva, da se ljudje s pozitivno naravnanostjo, četudi se kdaj tudi zmotijo, vseeno   bolj fino imajo.

In v tem je nenazadnje point, kajne?

Naj vam v zvezi s tem povem resničen primer, ki se je pripetil kolegu na izpopolnjevanju v ZDA. Bil je priča uvodnemu nagovoru novo imenovanega nižjega menedžerja v nekem ameriškem podjetju.

Menedžer je imel to težavo, da je razmišljal preveč »po slovenceljsko« (kdo bi vedel, morda je bil njegov dedek iz Zgornje Kungote). Zaposlene je deset minut strašil s tem, da ne more obljubiti nobenih rezultatov, da obstaja veliko scenarijev, ki lahko pripeljejo do tega, da podjetje ne bo sklenilo teh in teh poslov, da lahko številni ostanejo brez služb in bonusov. Da ni dobro, da imajo taka in drugačna pričakovanja. Da se lahko veliko stvari zalomi.

Povsem v neskladju s sicer prislovičnim ameriškim optimizmom. Veste, kakšne posledice je imel njegov jokajoči nagovor? Dva dni po njem je izgubil službo. Z enostavno utemeljitvijo uprave, da za take pesimiste v podjetju ni prostora. 
   
Pa v Sloveniji? Tu je cagavcev na odgovornih položajih, ki kot izgovor za ne ukrepanje in za pomanjkanje poguma za sprejemanje pomembnih odločitev pripisujejo kvazi »previdnosti«, čeprav se jim v resnici tresejo hlače le za izgubo dobro plačanih služb, kot listja in trave.  

Marsikje celotni sistemi in podsistemi delujejo negativistično, pasivno, vase potegnjeno. Kot ena ogromna gmota, prepredena s strahom. Vlada, ministrstva, NIJZ, ministri, državni sekretarji, tudi nekateri znanstveniki in zdravstveni strokovnjaki. Skupno jim je stalno poudarjanje že neštetokrat slišanih fraz o resnosti situacije, o težkih dnevih, o nevarnostih, o tem, da se ne smemo prezgodaj veseliti, ipd. To počnejo iz dneva v dan, brez premora, ne razmišljujoč pri tem, da je zadnja stvar, ki jo ljudje v težkih časih epidemije potrebujejo, javkanje. Prav nasprotno, ljudje potrebujejo dobre novice, toplo besedo, svetlo sliko prihodnosti – ki recimo izhaja iz učinkovitosti cepiv, ki bodo slej ko prej končala pandemijo.

In jo tudi nesporno bodo!     


Levji delež krivde pri ustvarjanju negativnega ozračja pa nosijo tudi številni slovenski mediji. Kot da so mnoge gospe urednice in gospodje uredniki malo pozabili, da ni funkcija medijev v ustvarjanju mehiške telenovele o covidu-19, ki se začne s poročili ob 13h in nadaljuje pozno v večer, v iskanju škandalov in slabih novic, ki morda pritegnejo vaškega Jolbeta, ki je že brez slabih novic mnenja, da se je vsa država in družba zarotila prav proti njemu, ampak predvsem v objektivnem ozaveščanju njihovih uporabnikov, kar vključuje tudi ozaveščanje o dobrih stvareh – ki jih sploh ni malo, samo poiskati jih je treba. In v ustvarjanju pozitivnega ozračja med ljudmi, če je že vlada na tem področju popolnoma pogorela.