Kadrovanje: Kako vzpostaviti dobre odnose v podjetju?

Vam človeški kapital zadnje čase pogosteje odzvanja v glavi? Uspešno podjetje = vzorni človeški odnosi. Enačba je preprosta. Kaj pa, ko ni ravnovesja? Ali je prav, da vse poti vodijo do vodstva?
Fotografija: Shutterstock
Odpri galerijo
Shutterstock

Vam človeški kapital zadnje čase pogosteje odzvanja v glavi? Uspešno podjetje = vzorni človeški odnosi. Enačba je preprosta. Kaj pa, ko ni ravnovesja? Ali je prav, da vse poti vodijo do vodstva?
Začnimo na vrhu, z glavo podjetja – direktorjem. Avtoriteto naj bi imel, ker ima zaupanje celotne organizacije. Slika vizijo, ki je ljudem zanimiva. Gradi odnose in zaupanje. Njegove vrednote so vzor vsem. Skupaj z ekipo ustvarja produkte z okusom. Vlaga v izobraževanje zaposlenih, saj se zaveda, da bo podjetje z najnovejšimi metodami in pridobljenimi znanji konkuriralo drugim organizacijam. Sedeža v avtobusu ne rezervira samo najboljšim, ampak se zaveda, da različni profili ljudi doprinesejo različne kvalitete. Zaposlenim preda odgovornost in jim pusti delati na njihov način. Ko nastane panika, s krivdo ne obmetava drugih, ampak sam prevzame odgovornost. Ni samo marljiv, ampak predvsem učinkovit. Odlični končni rezultati niso naključje.

Shutterstock
Shutterstock


Univerzalni, magično uspešni vodje ne obstajajo. Uspešnost ni vgravirana v naš DNK. Aroganca tudi ne. A obstajajo vodje, ki si avtoriteto gradijo z ustrahovanjem. Vizije nimajo, pomen svojega dela vidijo samo v kupčkanju denarja. Namesto čustvene inteligence kažejo sovražne tendence. Zaposlujejo ljudi, ki imajo manj znanja kot sami, saj se bojijo za svoj prestol. Vlaganje v izobraževanje se jim zdi metanje denarja skozi okno. Odgovornost prevzamejo samo, ko so rezultati pozitivni. Za vse drugo so krivi zaposleni. Spoštovanja nimajo. Z ljudmi ravnajo kot z roboti, v katere lahko brcaš, ko ti to ustreza. Radi pograbimo novice s klavrnim koncem, zato imajo takšne organizacije več publicitete, saj delavci pogosto opozarjajo na slabe delovne pogoje. Nezadovoljni delavci tako raje vztrajajo v toksičnih okoljih, ker verjamejo, da je povsod približno enako.
Preidimo nazaj k besedi človeški kapital. Ko odstranite zaposlene iz podjetja, nimate ne gonilne sile in ne zaključenih produktov. Ali to pomeni, da delo vsakega zaposlenega lahko ovrednotite samo v denarju? Bi se lahko lotili kvantitativnega ocenjevanja njihove pripadnosti, odgovornosti, znanja in razmišljanja? Seveda ne. Torej je nelogično, da njihove prispevke ocenjujete samo s KPI-ji. Vodenje je kompleksnejše od primerjanja ključnih kazalnikov.
A ne glede na vse smo v organizaciji vsi v istem šmornu, zato se zazrimo še onkraj vodstva. Ko pomislite na svoje delo, kako zafrustrirani postanete na lestvici od 1 do 10? Se čutite pripadne podjetju ali razmišljate samo o tem, kaj vse vam pripada? Mislite, da obstaja korelacija med pripadnostjo in pripadati?

Shutterstock
Shutterstock


Na začetku kariere imamo energijo za vse. Zapisovanje svojih ciljev, kratke noči, učenje novih veščin in potrpljenje s sodelavci, ki nam meglijo sive celice. Kmalu pa preživljanje časa v službah postane naporno. Nekateri si svojo samopodobo pustijo zapacati z nepomembnimi osebki na poti. Spet drugi ne znajo postaviti meja, najti izzivov ali načina za sklepanje kompromisov.
Naloge so vsak dan pretežke, plače pa prenizke. Pripadnosti že zdavnaj ne čutite več, a seznam, kaj vam pripada, ostaja obsežen. A le zakaj bi dali odpoved? Živeti začnete v varnih nedrjih in iskanju zakonskih lukenj. Svojo navidezno betežnost pa boste poskušali dokazati na vse možne načine. Štempljate se, osebne opravke pa imate čas urejati le med službenim časom. Plače ne padajo z neba. Bonusi še manj.
Človeški kapital smo vsi. Izjemni, učinkoviti in vzorni ali pa toksični, arogantni in zajedljivi. Vodje in delavci. Ženske in moški. Niso vedno zaposleni krivi. Ni vedno vodstvo tisto, ki smrdi. Ne živite v prepričanju, da vam življenje stalno nekaj dolguje. Vsakič znova boste razočarani. Trajna odgovornost je naša osebna naloga. Sami postavljamo meje in izbiramo okolje, v katerem bomo preživeli svoje kratko življenje. V povprečju nam je namenjenih samo 30.000 dni. Kot večni vajenci življenja ne smemo dopustiti, da postanemo kot ptiči na grobu svojih sanj, dnevi pa bodo leteli mimo.

***

Romina Kavčič, kreativka, dizajnerka in embeajevka ter avtorica bloga Romina

Več iz rubrike