Jugonostalgija: Javna dražba slovenske duše

Slovenci znajo biti prave k…e. A ne tiste elitne. Že ničkolikokrat so dokazali, da so pripravljeni zamižati in pogledati stran pred korupcijo, finančnimi malverzacijami, zlorabami, primitivnostmi, obskurnostmi, nemoralnostmi, pijanimi župani in celo pred pravnomočnimi kazenskimi obsodbami, ki so jih deležni izvoljenci ljudstva.

In to za drobiž – če jim le obljubijo za nekaj deset evrov višjo penzijo, nov asfalt, kanalizacijo, granitne kocke ali krožno križišče z vrtnim palčkom.

Ali pa kakšen gradbeni ali farmacevtski posel. Tudi to je namreč nepomemben drobiž, če je človek, v zameno za to, da ga pridobi, pripravljen prodati lastna etična in humanistična načela ali pa kar dušo all inclusive. Naj bo to povsem jasno!
Nedavno je Ali Žerdin je v lucidnem Delovem uvodniku s pomenljivim naslovom »Pozor, območje medveda« opozoril, da slovenska politika ob prijateljevanju z Rusi nikakor ne bi smela biti naivna, predvsem zato, ker Slovenija in Rusija niti nimata enakih temeljnih vrednot, niti ni nujno točno, da si delita pomemben del zgodovine. Njegove teze so pravilne.

PREBERITE: Kako poslovati z BALKANOM

Podobno kot za Rusijo lahko rečemo za širokosrčno slovensko bratenje z večino balkanskih držav. Nedavni obisk premiera Šarca v Srbiji je jasen signal, da Slovenija računa na polno politično in gospodarsko sodelovanje s to pravoslavno državo. Srbijo tudi velikodušno podpira na njeni poti v EU. Argument za osladno medsebojno prilizovanje politikov obeh držav je domnevna strateška pomembnost Srbije za Slovenijo (beri: biznis), verjetno pa tudi sklepanje nekakšne protihrvaške koalicije.

Dajmo si natočiti čistega vina! Čedalje bolj intenzivno politično in gospodarsko sodelovanje Slovenije z balkanskimi državami in Rusijo kaže na njeno šibkost, in to tako poslovno kot moralno. Pomeni denimo, da naši državi ni uspelo vzpostaviti omembe vredne blagovne menjave z vodilnimi zahodnimi gospodarstvi. Slovenski izvoz v Veliko Britanijo in ZDA je zanemarljiv, v največjo zahodno supersilo z gigantskim uvoznim potencialom izvozimo za pičlih 150 milijonov evrov blaga.

PREBERITE: Zakaj se balkanska regija ne razvija hitreje?

Še bolj pa taka usmeritev kaže na slovensko moralno šibkost. S tem ko velikodušno odpiramo gospodarska in politična vrata problematičnim balkanskim državam in Rusiji, jim pošiljamo jasno sporočilo, da nam je prav malo mar za pojave kratenja človekovih pravic, korupcije in ignoriranja pravne države, po katerih te države (tudi) slovijo.

Še več, ko s temi državami sklepamo posle, take prakse aktivno podpiramo.

In če bi tu morda kdo ugovarjal, da kapital pač ne pozna nobenih (političnih, kulturnih, civilizacijskih) meja, bi mu odgovoril, da je to navaden larifari. V to verjamejo samo tisti politiki, ki imajo šibak moralni kompas, a tudi slabo politično presojo. Sklepanje poslov z državami, ki ne uživajo mednarodnega ugleda, lahko namreč privede do zapiranja trgovinskih vrat v mnogo pomembnejših državah, v skrajni sili pa tudi do mednarodnih sankcij. Ne nazadnje: tisti politik, ki da nekaj nase, bi moral posel pogojevati z vrednotami, ne pa obratno! V tem slednjem primeru ga bodo hitro imeli za lahko (pod)kupljivo lutko, nevredno spoštovanja.

Dajmo si natočiti še malo čistega vina.



Slovenci smo bili večji del novejše zgodovine del srednjeevropske družine narodov, ki so si med seboj delili napredne vrednote demokracije, razsvetljenstva, pravne države in fair playa. Obdobje, ki smo ga preživeli pod političnim in kulturnim vplivom balkanskih držav, je bilo zelo kratko, zgodovinsko gledano pa minorno in nepomembno.

To, da si Slovenija želi pobegniti iz balkanskega kotla, se je odločno potrdilo na plebiscitu leta 1990, ko je za osamosvojitev glasovalo rekordnih 88,2 odstotka volivcev oziroma več kot 95 odstotkov tistih, ki so se udeležili plebiscita. Slovenija se je zavezala spoštovati zahodne vrednote tudi z vstopom v EU in Nato leta 2004. Naj se ti podatki zdijo še tako suhoparni in prežvečeni, pa jih navajam s posebnim razlogom: da namreč poudarim, da je Slovenija od nekdaj bila, je in bo zavezana zahodnemu načinu življenja in da so različni jugonostalgiki, balkanofilii in podobni častilci v civiliziranem svetu ne spoštovanih vrednot, passe, relikt preteklosti, manjšina (za zdaj resda še kolikor toliko vplivna), ki jo bo čas slej ko prej povozil.
Imajo pa Slovenci neki drug problem, ki sem ga nakazal že v uvodu in zaradi katerega se poslovneži balkanskih manir v naši državi (za zdaj) počutijo še kolikor toliko varne.

Prekleto (pre)skromni, naivni in tudi neznosno podrejeni znajo biti.



Ne samo da so za nekaj marmorja, betona in sveže zasajenih rožic (ki jim – mimogrede – sploh ne pripadajo) pripravljeni zamižati pred goro packarij, ampak so za prgišče fičnikov (beri: mesečno plačo) pripravljeni prodati svoje srce in pamet samemu gospodu demonu.

Ta pa ima lahko na tisoče obrazov. Zastrupljevalec okolja, ki obljublja za deset odstotkov višjo plačo, častilec 10- ali 12-urnega delovnika, tajkun, čigar najljubši hobi je kreativno sestavljanje odpovedi pogodb o zaposlitvi, japi, ki zaposlene »razsvetljuje« o tem, da je pripadnost podjetju pomembnejša od pripadnosti družini, »čarovnik«, ki poskrbi, da dolgovi njegovega podjetja izpuhtijo kot kafra.   
 
Ko bo v duši povprečnega Slovenca začelo prevladovati spoznanje, da tako poceni k…a pa vendarle ne sme biti, se bodo stvari začele počasi obračati na bolje. Nekaj prvih znanilcev sprememb je že tu. Denimo zakonodaja, ki bo onemogočila množične zlorabe upnikov prek stečajne zakonodaje po balkansko.

Občutek, ki človeka prevzame ob spoznanju, da njegove vrednote niso naprodaj, je tako f…..g vrhunski!