FOTO:Sanje in moro loči le tanka črta

Reuters

Če balkanske države opustijo evropske sanje, EU čaka nočna mora. Svarilo iz Albanije bi se moralo slišati do Bruslja, a zdi se, da težo takih opozoril zares dojamemo le tisti, ki nam je Balkan blizu.

Pregled dogajanja v regiji jugovzhodno od Slovenije začnimo s pomembnejšimi novicami v zadnjih tednih in pojdimo od juga proti severu.

Turčija je na referendumu z razmeroma tesno večino predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu dala skoraj neomejena pooblastila. Nekdanji župan Istanbula in dolgoletni predsednik ima odprto pot do statusa sultana, in to je pripadnike manjšin, mlade, urbane in progresivne Turke spravilo na ulice, kjer jih je dočakala ne prav blaga policija.

Slovenski poslovneži so preveč zazrti v države regije, v katerih se zaradi poznavanja jezika počutimo domače, Turčijo pa so prezrli.

Grčija je predvsem zaradi krutih prizorov begunske krize in zaprtja balkanske migrantske poti izgubila vlogo stalnega finančnega bolnika in države na robu bankrota, ki jo je več let imela v osrednjih informativnih oddajah evropskih medijev.

Albanija je presenetila, ko je nekdanji župan Tirane in premier Edi Rama v pogovoru za spletni portal Politico Evropo jasno opozoril, naj se ne igra z evropskimi sanjami balkanskih držav. Če se bo Albancem EU zazdela nedosegljiva, bodo prisiljeni ustvariti manjšo unijo s sonarodnjaki s Kosova, kar bi utegnilo povzročiti pravi kaos v Srbiji in v celotni regiji. Nemirni Balkan pa za EU ni le velikanski strošek, ampak prava nočna mora.

Makedonija več mesecev po predčasnih parlamentarnih volitvah še nima delujočega parlamenta in vlade. Nacionalistična politična opcija, ki se kljub porazu na volitvah še vedno oklepa oblasti, s sklicevanjem na nacionalni interes ovira koalicijo makedonskih socialistov in predstavnikov Albancev.

image
Reuters


Srbija je dobila novega predsednika, dosedanjega premiera Aleksandra Vučića. V proevropskega politika preoblečeni srbski radikalec, ki stavi na zaveznike Ruse in Kitajce, je z umirjenimi nastopi uspešno prepričal Bruselj. Mladi, urbani in izobraženi takšne Vučićeve podobe ne kupijo, zato so, podobno kot njihovi kolegi v Turčiji, množično šli na ulice.

Anton Papež, direktor družbe Interenergo: »Poglejte skozi okno in mi najdite kak gradbeni žerjav v Ljubljani. Ni ga. Poglejte skozi okno v Banjaluki, Sarajevu, Beogradu, Skopju ... tam je vse polno žerjavov. v teh državah že težko najdemo ljudi, ki bi delali za nas, ni jih dovolj.«

Bosna in Hercegovina, ujetnica svojih etničnih in administrativnih delitev, je že sinonim za nedelujočo državo. Drugo najrevnejšo državo na celini mladi in izobraženi v trumah zapuščajo, nacionalizmi pa se še krepijo. Administrativna razdeljenost in neurejenost je državi, katere velik del gospodarstva temelji na izvozu elektrike, povrhu nakopala še evropske energetske sankcije.

Hrvaška je tik pred začetkom turistične sezone, ki je motor njenega gospodarstva, ohromljena zaradi bojazni za usodo Agrokorja. Za reševanje največjega delodajalca v regiji je Zagreb pripravljen zavestno kršiti lastne ustavne norme in tvegati visoke evropske kazni za poseganje države v zasebno podjetje. Nekdanji alfa in omega Agrokorja Ivica Todorić, ki je družbo in državo pahnil v napol vojno stanje, je preteklost, njegovo vlogo je kot od države izbrani sanator prevzel Ante Ramljak.

Vse prej omenjene države so del regije tako imenovane Jugovzhodne Evrope, ki na stičišču vzhoda in zahoda vključuje 11 držav s skupaj 50 milijoni prebivalcev. Območje, ki ima v primerjavi z razvitejšimi evropskimi regijami bistveno krajšo demokratično tradicijo in manj razvojnih znanj ter kapitalske moči, je od nekdaj priročno igrišče velikih sil. Prav v času krize v Agrokorju so vse glasnejša ugibanja o širjenju ruskega vpliva v regijo, ki si že več desetletij prizadeva postati enakopraven član evropske družine.

»Skrbi me, da Evropska unija ne zaznava in ne razume signalov, ki jih dobiva iz te regije, in po drugi strani, da ljudem v regiji pošilja napačna znamenja. Tako se bo le še bolj oddaljila od te regije in ljudje v regiji bodo svoje zaveznike poiskali drugje, kar bi za EU lahko postalo težava,« nam je ob nedavnem obisku v Ljubljani povedala Camilla Habsburg-Lothringen, nadvojvodinja Avstrije in princesa Toskane.

image
Reuters


Zakaj se regija ne razvija hitreje?

Habsburg-Lothringenova se je udeležila konference v organizaciji inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes, na kateri so se spraševali tudi o tem, zakaj se jugovzhodna Evropa ne razvija hitreje. Udeleženci so se v splošnem strinjali, da je članstvo v evroatlantskih integracijah tisto najpomembnejše, kar ločuje obetavnejše od manj obetavnih držav v regiji. »Kljub skepsi in nezadovoljstvu z Unijo, je ta trenutno najboljša rešitev. Zdi se mi, da evroskepticizem v Sloveniji in v regiji širi Rusija,« je opozoril ukrajinski veleposlanik v Sloveniji Mykhailo F. Brodovych. Opozoril je, da moramo Evropejci, tudi državljani držav, ki še niso del EU, kljub brexitu oziroma prav zaradi njega storiti vse, da ohranimo evropske vrednote, ki so po njegovi oceni temelj za rast in razvoj normalne evropske države.

Da evropska skupnost in okviri, ki jih določajo evropska pravila, niso nujno zagotovilo, da bodo državljani varni pred nespametnimi politikami, na svoji koži redno čutimo milijoni Evropejcev. Vendar slovenski diplomat Iztok Mirošič z bogatimi izkušnjami kot nekdanji veleposlanik v Združenem kraljestvu, Italiji, Libiji in Tuniziji opozarja, da so evropska pravila vendarle učinkovita varovalka. »Države Zahodnega Balkana so, razen Moldavije, najrevnejše države v Evropi. Romunija in Bolgarija sta bili do vstopa v EU po vseh pokazateljih manj razviti državi kot Srbija, po vstopu v EU sta obe prehiteli Srbijo,« pravi Mirošič.

Kje so ključna tveganja in pasti?

Podobno kot v drugih državah Evrope, ima tudi večina držav, z nekaj majhnimi izjemami, veliko demografsko težavo. Mirošič opozarja, da tveganj, povezanih s staranjem prebivalstva, v tej revni regiji z migracijsko politiko ne bo mogoče reševati. Tveganja, ki jih prinaša migracijska politika, predvsem širjenje populističnih politik, so v tej regiji še toliko bolj izražena kot drugje v razvitejših predelih Evrope, kjer postajajo populistični politiki vse vplivnejši.

image
Reuters


Po Mirošičevi oceni Evropa veliko pričakuje od srbskega predsednika Aleksandra Vučića, okoli katerega bi se lahko združila pobuda za nekakšno bolj povezano delovanje na področju gospodarskega razvoja in posledično približevanju EU. Države nekdanje Jugoslavije brez Slovenije in Hrvaške, a z Albanijo bi po tej zamisli oblikovale območje proste trgovine, ki bi temu delu Balkana olajšalo razvoj in pospešilo pot proti EU.

Zapiranje ovira razvoj

Čeprav se je gospodarska rast vrnila v vse države v regiji, optimizma med ljudmi ni opaziti, saj se je, paradoksalno, z rastjo v večino držav tega območja vrnila tudi politična nestabilnost. Mladi iz regije odhajajo in zdi se, da se optimizem na ulice balkanskih mest vrača le med poletnimi počitnicami, ko se diaspora vrne domov.

Janez Škrabec, lastnik in direktor podjetja Riko: »Seveda je dobro in koristno odlično znati nemško, ampak verjemite mi, da malokaj v komunikaciji bolj odpira vrata kot lokalne šale, ki so nam v skupnem prostoru vsem znane.«

Popolnoma drugačno sliko pa vidi Anton Papež, direktor družbe Interenergo, ki vodi energetske naložbe na Balkanu. Z depresivno sliko Balkana se ne strinja. »Poglejte skozi okno in mi najdite kak gradbeni žerjav v Ljubljani. Ni ga. Poglejte skozi okno v Banjaluki, Sarajevu, Beogradu, Skopju ... tam je vse polno žerjavov. Iz lastnih izkušenj vam povem, da v teh državah že težko najdemo ljudi, ki bi delali za nas, ni jih dovolj,« pravi Papež. Po njegovi oceni je velika ovira v razvoju držav v regiji, vključno s Slovenijo, zapiranje nacionalnih meja pred tujim kapitalom. »V sodobnem svetu se sam ne moreš razviti. Koliko tujih investicij ima Hrvaška? Poglejte, kako se pri nas prepiramo, ali je prav, da Madžari vlagajo v drugi tir. Ja, ljuba duša, kdo bo pa vozil po teh tirih?« se sprašuje Papež.

Podobno meni tudi Janez Škrabec, lastnik in direktor ribniškega Rika: »Ksenofobija, strah predvsem pred tujim kapitalom, nam otežuje razvoj. Osebno menim, da bi bilo za EU veliko ceneje, če bi vse te države iz regije čim prej sprejela v Unijo, kot da bi zaradi odlašanja omogočili razrast nacionalizmov in ksenofobije.«

Reforme so nujnost, Balkan je naš teren

Blaž Košorok, ki zdaj dela za Akrapoviča, je do konca lanskega leta vodil državni HSE in je na tem položaju zelo dobro spoznal način poslovanja na Balkanu. Opozoril je, da se razmere v regiji spreminjajo in da marsikoga iz regije, ki je bil do pred kratkim naš naravni partner, sodelovanje s Slovenci iz različnih razlogov ne zanima več. Po drugi strani pa so, predvsem v energetiki, slovenski poslovneži preveč zazrti v države regije, v katerih se zaradi poznavanja jezika počutimo domače, Turčijo pa smo povsem prezrli. »Turčije v tem kontekstu nihče ne omenja, a se neverjetno hitro razvija. Ima potencial, ima denar in strategijo, preveč smo usmerjeni v dele regije, ki jih poznamo, Turčijo pa zanemarjamo najbrž zaradi neznanja jezika,« pravi Košorok.

image
Reuters


Kakorkoli se države v tej regiji razvijajo, bodo brez resnih strukturnih reform gospodarstva na tem območju še dolgo ostala nekonkurenčna, svari Mirošič. Aleksandar Vučić, ki ga EU zaznava kot proevropskega politika z dovolj administrativne in politične moči, da potegne reformni voz v Srbiji naprej in tako postane zgled drugim, prav zaradi obljubljenih reform uživa podporo Zahoda. »Vučić je dejal, da nujnost reform razume, ali bo te besede spremenil v dejanja, je drugo vprašanje,« pravi Mirošič.

Škrabec poudarja, da je kljub vsem težavam in izzivom območje Balkana še vedno domač teren za slovenska podjetja. »Seveda je dobro in koristno odlično znati nemško, ampak verjemite mi, da malokaj v komunikaciji bolj odpira vrata kot lokalne šale, ki so nam v skupnem prostoru vsem znane, denimo 'vozi Miško' in podobne,« pravi Škrabec. Medtem ko Papež priložnosti za posel na Balkanu še vidi v energetskih projektih, tudi v naložbah v infrastrukturo na obnovljive vire, Škrabec vidi veliko posla v ekologiji. Riko je, na primer projekt čiščenja vode, ki je bil sofinanciran z evropskimi sredstvi, v Skopju že izpeljal. Na Hrvaškem se obeta za podobne projekte šest milijard evrov sredstev iz evropskih skladov. »Podjetij z ustreznimi referencami za sodelovanje na takih razpisih Hrvati nimajo, mi tu lahko pomenimo dodano vrednost,« dodaja Škrabec. 

Več iz rubrike