Je človeštvo pripravljeno na preobrazbo zavesti?

Na vse kar se trenutno dogaja na tem našem prelepem planetu Zemlja bi rada, da pogledamo z gledišča nujnosti oblikovanja višjih etičnih vrednot, kot celovitih reakcij na sedanjo moralno in značajsko zmedenost.

Santmat je univerzalna praktična pot, ki jo učijo mojstri duhovnosti ne glede na versko ali kulturno pripadnost. Swami Vivekananda - veliki duhovni učitelj, ki je naredil velik vtis tudi na take velikane, ki so ustvarili velike genialne ideje kot je Nikola Tesla, je dejal, da »vse religije zaključijo v spoznanju boga.«

Na svetu je skozi vso zgodovino polno teme, bolečine in tesnobe. In tega dejstva ni mogel spregledati niti plemeniti princ Sidharta Gavtama - Buda, ki v sanskrtu in drugih jezikih pomeni razsvetljenega, prebujenega, ki je odmaknjen od sveta živel v palači svojega očeta. In ko je spoznal vso grozoto, ki mi je zrla v obraz, je poln sočutja krenil na pot, da poišče zdravilo oziroma spoznanje boga v sebi. Vsak posameznik mora sam poiskati pot in hoditi po njej.

Torej, kar se nam - globalno gledano - dogaja v tem trenutku: širjenje virusa, gospodarski zastoj, nesigurni časi,... vse bolj kaže v smeri, da se pripravlja nova paradigma delovanja. Na več nivojih.

• Na medčloveškem temelječo: na soodgovornosti, ljubezni, sočutju in povezanosti.
• Na gospodarskem temelječo: na načelu Purpose over Profit.
• Na osebnem temelječo: na dvigu zavesti in rahljanju ega.
• Na naravnem temelječo: na spoštovanju in sobivanju z naravo.

Pot do tega, kar v resnici smo

 
Ker se mora sprememba začeti najprej na individualnem nivoju, se je dobro vprašati ali je človeštvo končno pripravljeno na preobrazbo zavesti, na tako temeljni in globok notranji razcvet? Ali se človeška bitja lahko rešijo neprosojnosti svoje pogojene strukture uma in postanejo kakor kristali in dragi kamni prosojna za svetlobo zavesti? Se lahko zavejo kako močno jih omejuje njihov lažni jaz pri vzdrževanju stanja notranje harmonije in miru?

Možnost takšne preobrazbe je že od nekdaj sporočilo velikih duhovnih naukov. Glasniki, kot so Buda, Jezus, Krišnamurti in ostali, so bili kažipoti v imenu Resnice. Bili so znanilci, redka in dragocena bitja. Vsesplošni razcvet tedaj še ni bil mogoč in njihovo sporočilo so po večini napačno razumeli ter pogosto močno izkrivili. Je mar človeštvo sedaj bolj pripravljeno, kot je bilo v časih teh zgodnjih učiteljev?
 

Ego nikoli ne sprejme resnice in mu nikoli ni dovolj

V trenutni situaciji vezani na zajezitev virusa covid-19, gospodarski zastoj, karanteno, soočanje s sabo in bližnjimi odnosi, itd., največjo stisko, trpljenje in strah ljudem povzročajo ravno vprašanja; kaj bo z mano, z nami, kako bo potem, ko odpravimo karantene, kam gre ta svet, itd.
 
Prej, ko se naučimo sprejemanja sveta okoli sebe takega kot je, se začnemo odzivati samo na dani trenutek, ki ga imamo na voljo, spustimo navezanosti na materialne in statusne dobrine, ki smo jih ustvarili, prej bomo v sebi začutili moč in notranji mir.
 
Vse zgoraj naštete navezanosti v resnici pogojujejo koliko notranjega miru v sebi občutimo. Vse zgoraj naštete navezanosti (na dosežke, ljudi, materialne dobrine, plane, itd.) potrebuje naš lažni jaz ozroma naš ego, da lahko obstaja. In pomembno je vedeti, da ego nima nikoli dovolj.
 
Zmeraj bo želel še več in več. Bolj, kot mu podlegamo v obliki zgoraj naštetih vprašanj in misli, bolj se v nas razrašča.

Človeška bitja smo v svoji biti - v svoji pravi naravi - zmeraj v redu, mirni in zdravi in nam nič ne manjka. Vse ideje, da nekaj manjka, se nečesa bojimo ali, da se nam bo kaj hudega zgodilo so plod prekomernega delovanja ega.
 
Ego ima zelo prefinjene mehanizme delovanja, zato ga težko zaznamo kot entiteto, ki je ločena od nas. Kar v resnici je, kadar ostajamo v svoji svetlobi ter ohranjamo notranjo harmonijo in mir z osredotočanjem na mirno delovanje, meditacijo, ustvarjalno razmišljanje in podobno.
 

Šele ko se odvadimo biti to kar smo, postanemo to kar v resnici smo in zaživimo lahkotneje

Lažni jaz je kreacija intelekta. Kadar živimo pretežni del časa v »lažnem« jazu - egu, ki ni naša prava identiteta, tudi vse to česar se zavedamo v vsakem trenutku naše budnosti v glavnem ni naš pravi jaz.  Mogoče mislimo o nečem, ali razpravljamo z nekom o svojih prepričanjih, mogoče enostavno uživamo, ko gledamo pokrajino, mogoče delamo tisoč drugih stvari, toda svojega pravega jaza se ne zavedamo. Kako ne, se boste vprašali, prav sedaj sem jaz tisti, ki razmišlja o sebi - ali to ne pomeni zavedati se sebe?

Na žalost ne. Razmišljati o sebi, pomeni sprejemati vtise iz mentalnega sveta. Torej je razmišljanje kreacija našega intelekta. Z leti smo ustvarili nek vzorec, ki jih oblikuje naš intelekt na osnovi vtisov, vzgoje, prepričanj itd., ki smo jih ustvarjali in se projicirajo na naš jaz, kot film na filmsko platno. Razmišljanje, pa čeprav je to razmišljanje o sebi, pravzaprav zasenči naš pravi jaz. Razmišljanje o sebi je delovanje ega in ne pravega jaza.
 
V ego stanju se sicer zavedamo zunanjega sveta, vendar ga ne doživljamo kakršen zares je. V tem stanju nismo odprti vtisom iz zunanjega sveta, temveč jih omejujemo in oblikujemo (to počne naš intelekt z mislimi o nečem) glede na svoje sposobnosti in glede na potrebe ega.

Pot do tega, kar v resnici smo - čista zavest

Prehod iz delovanja, kjer vse vtise o svetu in sebi dobivamo samo na osnovi ega (intelekta) v našo pravo bit je mogoč samo preko faze ega, ki jo na neki točki presežemo. Ena od najbolj naravnih poti do naše resnične biti ali čiste zavesti je redno umirjanje uma (več TUKAJ). Po določenem času rednega meditiranja, izvajanja naprednih dihalnih tehnik (pranayame), pričnemo presegati iluzijo (mayo) v kateri smo živeli in je krojila vso naše dojemanje sveta skozi ego.

Začnemo izkušati čisto zavest, ki je v resnici popoln notranji mir, ki ga spremlja popolna umirjenost na nivoju telesa. Tako stanje seveda ne nastane čez noč, vendar se trenutki miru pojavljajo vedno bolj pogosto, dokler v nekem trenutku notranji mir ne postane vseskozi prisotno stanje našega bivanja. Potrebna je navzočnost, potrpežljivost, odprtost, odsotnost strahu, redne meditacije in opuščanje navezanosti. V takem stanju zares zaživimo lahkotneje, postanemo sposobni razlikovati resničnost od iluzije (maye), resnico od neresnice.
 

Intuicija in čista zavest omogočata živeti lahkotneje

Ena najbolj bistvenih značilnosti, ko dosežemo stanje pravega jaza oziroma čiste zvesti je, da  začnemo delovati na osnovi intuicije. Ji znamo prisluhniti in se na njeni osnovi odločati. Intuicija je v resnici najbolj prefinjeni del našega intelekta. V takem stanju pričnemo sprejemati odločitve med glavo in srcem. Naše odločitve so nedvomne in enostavne, sposobni smo videti razlike in podobnosti med dvema možnostima; jasno nam je, kaj moramo storiti in v tem smo zelo učinkoviti. Ko smo v takem stanju nas je nemogoče zaustaviti. Človek v takem stanju je ozavestil svojo življenjsko misijo in njeno uresničevanje je samo vprašanje časa.