Če v življenju kaj potrebujemo bolj kot žejni vodo v puščavi, je to zaupanje – oprijem nečesa resničnega, verodostojnega, pristnega, nezlaganega. To še toliko bolj velja v sodobnem času, ki je prepreden s strateškim laganjem, z lažnivimi novicami (fake news), s populisti, povzpetniki, bleferji, prodajalci megle, cirkusanti, prebrisanimi preračunljivci in podobnimi. Ta čas je zato še toliko krutejši za vse tiste, ki nimajo trdnega značaja in ne znajo presoditi, kaj je res in kaj  v življenju šteje in jih zato premetava podobno kot rahel vetrič z dreves premetava odpadlo listje.  

Od zaupanja je odvisno ogromno v naših življenjih. Že kot dojenčki potrebujemo zaupanje v mame, da nas nahranijo, ko odraščamo in smo negotovi, hrepenimo po tem, da bomo imeli oporo v ljubeči materi in v odgovornem, pametnem in predvsem prisotnem očetu. Že vsak študent psihologije pa ve, da je osnova trdnega partnerstva zaupanje v osebo, s katero si delimo intimni del svojega življenja.     

Na šolah in na fakultetah bomo znanje ponotranjili le, če bomo zaupali strokovni in pedagoški avtoriteti naših učiteljev in profesorjev, na delovnem mestu pa bomo trpeli, če bomo ugotovili, da imamo za šefa osebo, ki nima niti etične, niti strokovne, niti voditeljske avtoritete. V takem primeru bomo stagnirali in ostali profesionalno neizpolnjeni.   
  
Če imamo to srečo, da smo skozi večino življenjskih ciklov obkroženi z zaupanja vrednimi ljudmi in smo izpostavljeni njihovemu dragocenemu učenju, bomo v življenju praviloma tudi uspeli. Žal še kako velja tudi obratno. Posamezniki, ki so jih skozi bodice življenja vodili šibki, nesposobni ali sebično-oportunistični posamezniki brez avtoritete, imajo bistveno višjo možnost, da bodo v življenju zabluzili.   

Zadnje tedne se soočamo z eksponentnim upadom zaupanja državljanov v državne institucije in v njihove predstavnike. Mnogim državljanom se dogaja nekaj podobnega kot nič hudega slutečim otrokom, ki imajo to smolo, da so se rodili v družinah, kjer jih mama in oče nista znala naučiti, kaj je v življenju prav in kaj ne, in kako preživeti življenjske viharje.        
  

Številni državljani so začutili, da je država močno zmedena in čedalje bolj opravilno nesposobna. Polovica vprašanih v javnomnenjskih anketah je mnenja, da se stvari v državi odvijajo v napačno smer. Gre za ogromen zasuk v primerjavi s pomladanskim obdobjem, ko je vladne ukrepe v boju proti epidemiji podpirala velika večina državljanov. Pomembna razlika je v tem, da se zdaj proti državi niso obrnili le skrajni levičarji, »antijanše«, dežurni uporniki, brezdelneži na državnih jaslih in večni nergači, ampak glavnina vseh politično neopredeljenih, neodvisnih, razumnih in delovnih državljanov.

In zakaj je država zapravila tako rekoč vso svojo avtoriteto?

Naj začnem kar s predsednikom vlade in s predsednikom države. Ne spomnim se, da bi kdo od njiju v obdobju, v katerem država močno krvavi, namenil državljanom, še posebej tistim, ki so se v tem obdobju znašli na robu ekonomskega propada, kakšno pozitivno, ohrabrujočo besedo. Ampak ne kar tako, med vrsticami, temveč v obliki izredne novinarske konference, namenjene dvigovanju morale takim prizadetim ljudem.     

To se namreč od ljudi na takih položajih pričakuje! Oseben nastop in ne nastop po različnih »bralcih« in pooblaščencih. In to večkrat na teden. Vsak dan, če je treba. Ljudje hrepenijo po tem, da jim oblastniki pokažejo, da jih skrbi. Da jim je mar.

Ker veliko gledam tuje televizijske programe, vem, da to redno počne velika večina evropskih voditeljev, denimo francoski predsednik, nemška kanclerka, italijanski premier, španski premier in še številni drugi.

Temu se reče državniška avtoriteta.     

Gremo naprej. Uradni vladni govorec s svojim pokroviteljskim poročevalskim slogom, v katerem se prepletata suhoparno nizanje podatkov o okuženih in obolelih in latentno žuganje državljanom zaradi nespoštovanja ukrepov, med gledalce vnaša nemir in predvsem odpor.

Državljani bodo požrli marsikatero kislo juho, ne pa tudi te, v kateri jim država očita izključno krivdo za razmah epidemije, ko pa že vrabci čivkajo, da je ona tista, ki je zamočila na celi črti, ko med poletjem ni poskrbela za povečanje zdravstvenih kapacitet za obolele s covidom-19, septembra pa se je odločila izvesti eksperiment (!) popolnega odpiranja države, čeprav je bilo kristalno jasno, da se bo z jesenjo epidemija vrnila v še hujši obliki.

Izvirni greh in levji delež krivde za razmah epidemije je torej na strani države, le v manjši meri pa ga je mogoče pripisati neodgovornemu obnašanju državljanov, ki se ne držijo zaščitnih ukrepov.   
  
Gremo naprej – zdravstvena stroka. Ni treba biti ravno Einstein, da veš, da je naloga zdravstvene stroke varovanje zdravstvenega sistema in obolelih s covidom-19. To je tudi tisto, kar že dolgo trmasto zagovarjata minister Gantar in vodja strokovne skupine dr. Beovičeva.

Vendar pa že dolgo vemo, da krpanje ene – resda velike – luknje, povzroča čedalje več drugih, nič manj pomembnih lukenj in sicer na drugih zdravstvenih področjih, na področju ekonomije, financ, duševnega zdravja, dogaja se nam »izgubljena generacija« otrok in mladine. Predvsem pa postaja očitno, da tudi to krpanje velike luknje z zaprtjem države ne deluje več. Rezultatov ni. Za marsikoga so žrtve enostavno prevelike, zato ljudje v obupu ne »palijo« več na leporečne pozive o solidarnosti. Vseeno jim je.           

Kombinacija jalovega »lockdowna«, izmikanja odgovornosti za neuspeh in neznosnega podcenjevanja malega podjetništva, pa tudi otrok in mladine, je povzročila, da so ljudje izgubili zaupanje do vlade in njenih strokovnjakov, podobno, kot izgubi otrok zaupanje do starša, ki enostavno ne zna biti starš.

To pa pomeni, da vladi ostane samo dvoje – naj odločno obrne ploščo, predvsem v korist gospodarstva, ali pa – odide!

* Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.