Družbena omrežja in nezakonite spletne vsebine: zavezniki ali nasprotniki?

Družbena omrežja so po eni strani olajšala komuniciranje, navezovanje stikov in seznanjanje z novicami, po drugi pa so omogočila hitro širjenje sovražnega govora, dezinformacij – tako imenovanih »fake news«, različne oblike ustrahovanja posameznikov, velikokrat pa z raznimi vdori tudi razkrivanje osebnih intimnih podrobnosti iz življenja ljudi.

Prek družbenih omrežij se je na nedopusten način večkrat poskušalo tudi vplivati na volilne izide v različnih državah. Ob tem pa je ne nazadnje prav Facebook lani v začetku leta priznal, da razširjena uporaba družbenih omrežij lahko pomembno krha temelje demokratičnih družbenih sistemov.

Gostitelji družbenih omrežij sicer ne želijo biti odgovorni za dejanja svojih uporabnikov, hkrati pa se poskušajo izogniti kakršnikoli aktivni vlogi pri odkrivanju in odstranjevanju nezakonitih vsebin, saj ustrezen nadzor, ki bi ga gostitelj nedvomno lahko izvajal, veliko stane. Zakonodajalcem, ki želijo tovrstne slabe in nedopustne vplive uporabnikov omejiti, prav gotovo ni preprosto primerno regulirati zadevne pravne materije.

Zakonodaja Evropske unije v direktivi 2000/31/ES evropskega parlamenta in sveta s področja pravnih vidikov storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (direktiva o elektronskem poslovanju), od gostiteljev družbenih omrežij ne zahteva neposrednega odkrivanja in odstranjevanja nezakonitih vsebin, ukrepati morajo le, če za te vsebine oziroma dejavnost izvedo.
 

PREBERITE ŠE:
Pozor, označiti kot: poslovna skrivnost
Kako prepoznati in preprečiti mobing?

V takšnem primeru morajo takoj odstraniti ali onemogočiti dostop do lažne vsebine ali preprečiti nezakonito uporabo intelektualne lastnine. V 11. členu navedeno določa tudi slovenski zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT), hkrati pa je direktiva EU o elektronskem poslovanju državam članicam prepovedala sprejem zakonodaje, ki bi od družbenih omrežij zahtevala splošno obveznost nadzora podatkov pri njihovem prenosu ali shranjevanju ter dejavno raziskovanje okoliščin nezakonite dejavnosti, kar države članice precej omejuje pri reguliranju tega področja.


Glede na to, da vedno več uporabnikov družbena omrežja uporablja kot primarni vir informacij, so ti glede na povedano še bolj izpostavljeni. Zato je pomembna pravna praksa, ki jo je v začetku oktobra letos sodišče EU uveljavilo v sodbi v zadevi Eva Glawischnig-Piesczek proti podjetju Facebook Ireland Limited, s katero je bistveno razširilo dotedanji doseg in razumevanje direktive o elektronskem poslovanju. Sodišče je namreč med drugim razsodilo, da je treba direktivo o elektronskem poslovanju razlagati na način, da lahko sodišče države članice ponudniku storitev gostovanja naloži obveznost izbrisa oziroma blokiranja dostopa do vsebin, ki jih hrani in katerih vsebina je enaka vsebini, ki je bila pred tem opredeljena kot nezakonita (ali pa ji je pod določenimi pogoji enakovredna).




V praksi to pomeni, da lahko posameznik pred sodiščem države, v kateri živi, zahteva ne le odstranitev objave na družbenem omrežju, ki krati njegove osebnostne pravice, temveč lahko zahteva tudi izbris enake oziroma podobne objave.
Poleg tega lahko zahteva, da se zadevne objave odstranijo tako, da ne bodo dostopne nikjer na svetu in ne le v državi članici, v kateri je bilo sodno varstvo uveljavljeno.
Pri tem je pomembno, da mora biti enaka oz. podobna vsebina opredeljena tako natančno, da družbenemu omrežju ni treba samostojno presojati, ali gre za nezakonito vsebino ali ne (sicer bi to poseglo v prepoved obveznosti splošnega nadzora nad vsebinami, ki jih ponudniki gostijo). Takšno rešitev je torej mogoče uporabiti tudi v Sloveniji, odprto pa ostaja vprašanje pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov, o čemer se bo slovenska sodna praksa še morala izreči.


Odločitev sodišča EU je torej prelomna in hkrati kontroverzna: na eni strani pomeni zmago za žrtve sovražnega govora, dezinformacij, nezakonite uporabe intelektualne lastnine itd., saj jim je omogočila učinkovitejše ukrepanje proti kršiteljem njihovih pravic, na drugi pa je družbenim omrežjem naloženo proaktivno ukrepanje.

V odzivu na sodbo vsi, ki se ukvarjajo z zadevno pravno materijo, opozarjajo, da se s tem pomembno širi pristojnost nacionalnih sodišč, saj prej omenjena odločitev sodišča EU po drugi strani spodkopava temeljno načelo, da posamezna država članica ne more vsiljevati svojega prava drugim državam članicam. Iz sodbe namreč izhaja, da imajo lahko odločitve nacionalnih sodišč učinek, ki se neposredno razteza na druge države članice in tam tudi efektivno izvršuje.

Navkljub posameznim negativnim učinkom ta sodba omogoča ustavitev in preprečevanje razširjanja nezakonitih vsebin, ki imajo lahko na družbenih omrežjih ogromen doseg in zato hude posledice. Sodišče EU je torej direktivo o elektronskem poslovanju razlagalo na način, ki tako posameznikom kot samim sodiščem daje možnost ukrepanja proti zlorabam in kršitvam na družbenih omrežjih, sama družbena omrežja pa bodo morala na podlagi omenjene sodbe ravnati proaktivno in sprejeti ustrezne ukrepe, ki bodo zadostili novim standardom spremenjene sodne prakse.





Blaž Slavec, mag. prava
Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o.