Delimo si avto in stanovanje. Zakaj si ne bi še znanja in izkušenj?

V Sloveniji se nam prepogosto zdi, da je smisel konkuriranja na trgu v zrelih ali razvijajočih se panogah čista in nebrzdana tekmovalnost.
Fotografija: Grozdi so v svetovnem merilu najboljše okolje za podporo razvoju prelomnih tehnologij, izdelkov in storitev v razvijajočih se panogah. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Grozdi so v svetovnem merilu najboljše okolje za podporo razvoju prelomnih tehnologij, izdelkov in storitev v razvijajočih se panogah. Foto: Reuters

Nedavna raziskava Združenja Manager je pokazala, da je kar 60 odstotkov slovenskih podjetij na morebitno novo finančno-gospodarsko krizo pripravljenih bolje kot ob nastanku prejšnje in le 15 odstotkov slabše. Odlična novica za slovensko gospodarstvo in celotno družbo. Toda, ali je to res nekaj, s čimer se lahko zadovoljimo? Je dovolj? Po mojem ne.

Ko hodim po tujini in se pogovarjam s predstavniki tamkajšnjih podjetij, pogosto slišim besedo ekosistem. V skladu z definicijo je poslovni ekosistem mreža organizacij, ki so vključene v dostavo določenega izdelka ali storitve končnemu kupcu s hkratnim tekmovanjem in sodelovanjem. Ideja za poslovnimi ekosistemi je preprosta: če sodelujemo in se poskušamo prilagajati drug drugemu, bomo vsi skupaj in vsak posebej uspešnejši na trgu in bomo tako ustvarili več vrednosti za lastnike, zaposlene in celotno okolje.

V tujini se tega zavedajo tudi največje korporacije. Najbolj znan primer je morda Toyota, ki je s svojo metodo proizvodnje »just in time«, temelječo na odlično delujočem ekosistemu dobaviteljev, revolucionirala proizvodnjo avtomobilov. Prednosti ekosistema so dobro poznane tudi Samsungu, ki je v Južni Koreji zgradil velikanski ekosistem za proizvodnjo mobilnih telefonov.

Koristi ekosistemov oziroma skup­nosti najdemo tudi zunaj okvirov poslovnega sveta. Na svetu obstaja pet t. i. modrih con, nam najbližja je Sardinija. Modre cone so okolja, katerih prebivalci dočakajo bistveno višjo starost od povprečja in užijejo tudi bistveno več kakovostnih let življenja. Ob omembi Sardinije seveda takoj pomislimo, da je razlog v umirjenem načinu življenja in zdravi sredozemski hrani. Res je, to sta dva dejavnika. A ne najpomembnejša. Najpomembnejše za nastanek modrih con so kakovostne družbene interakcije in izjemna vrednost skupnosti. Če povem drugače: ekosistem. V vseh petih modrih conah namreč v primerjavi z drugimi okolji najbolj izstopa to, da si prebivalci ves čas medsebojno pomagajo, stojijo ob strani in si vedno prizadevajo za dobro drug drugega.
Foto: Reuters
Foto: Reuters

Zgodovina sodelovanja v Italiji je tudi sicer pestra. Že v časih renesančne Italije so se posamezne mestne države povezovale med sabo predvsem v obrambne namene, zdaj pa so Italijani znani po številnih grozdih na najrazličnejših področjih. Družba A. T. Kearney je v svoji analizi Sodobno grozdenje za industrijski preboj na primer poudarila inovacijske grozde Piemonta. Gre za 12 grozdov, ki skupaj združujejo več kot 1200 podjetij in 95.000 zaposlenih. Njihov glavni cilj je promocija inovacij v tradicio­nalnih in visokotehnoloških panogah z deljenjem znanja, izkušenj in informacij ter uporabo skupne infrastrukture. Analize kažejo, da cilje uspešno izpolnjujejo, saj so podjetja med drugim dosegala odlične rezultate na področjih rasti prihodkov, investicij v raziskave in razvoj ter razvoja novih produktov, procesov in storitev.

Nekaj takšnih ekosistemov najdemo tudi v slovenskem poslovnem svetu. Pred kratkim se je na primer končala prva sezona programa za izmenjavo talentov med podjetji Talent Cloud, v katerem smo sodelovali tudi v A1. Osnovni namen programa je spodbuditi pretok znanja med podjetji, tudi tistimi, ki so si deloma konkurenčna. Letos je bilo podjetij sedem, prihodnje leto si želimo število dvigniti na dvajset. Čeprav še v povojih, je ekosistem že v prvi sezoni dal pospešek reševanju posameznih izzivov in pokazal, kakšne koristi imamo lahko udeleženci od rednega sodelovanja. Dobro deluje tudi ekosistem slovenskih start-up podjetij, ki poskušajo drugo drugemu pomagati pri preboju na trg.

Navkljub posameznim zgledom pa se zdi, da poslovni ekosistemi v Sloveniji še niso najbolj domač koncept. Recimo, sem strasten navijač naših športnikov in sprem­ljam njihove poslovilne tekme ob športni upokojitvi, ki so – mimogrede – lahko zelo velik posel. A pri nas na žalost večinoma niso. Zakaj? Ker se akterji bolj kot o tem, kako bi s sodelovanjem povečali skupni kolač, od katerega si bo lahko vsakdo odtrgal zajeten kos, ukvarjajo s tem, kdo je bolj zaslužen in si zato zasluži več. Na koncu pa je kolač tako majhen, da nihče nima od njega skoraj nič. Navijači so ob pričakovani spektakel, športnik ne dobi izkazanega zasluženega spoštovanja za svoje dosežke v karieri, sponzorji ne želene pojavnosti.
Foto: Reuters
Foto: Reuters

V drugih panogah ni kaj dosti drugače. Podjetja svoje znanje in izkušnje ljubosumno skrivamo, namesto da bi jih delili z drugimi in tako omogočili hitrejšo rast celotne panoge. Ravno to je namreč smisel sodelovanja. Kakor pravijo v A. T. Kearney, so grozdi v svetovnem merilu najboljše okolje za podporo razvoju prelomnih tehnologij, izdelkov in storitev v razvijajočih se panogah. V Sloveniji pa se nam prepogosto zdi, da je smisel konkuriranja na trgu v zrelih ali razvijajočih se panogah čista in nebrzdana tekmovalnost.

Toda dejstvo je, da prihajamo v delit­veno ekonomijo. Družba Deloitte je že leta 2015 ugotovila, da je kar tri četrtine ljudi prepričanih, da si bodo v prihodnjih petih letih fizične stvari ali prostore izmen­jevali z drugimi. Dejstvo je tudi, da prihajamo v dobo poslovnih ekosistemov. Na primer, analiza inštituta BCG Henderson je pokazala, da se beseda ekosistem v letnih poročilih podjetij po svetu danes pojavi 13-krat pogosteje kot pred desetimi leti. Podjetje Alibaba pa je že leta 2014 v prospektu ob prvi javni ponudbi delnic besedo ekosistem uporabilo kar 160-krat. Zato je čas, da tudi ali predvsem manjša podjetja in gospodarstva začnemo razmišljati o povezovanju v ekosisteme. Še prejšnji teden smo namreč pogledovali samo k enemu ali dvema lokalnima igralcema, danes pa nekoliko zaskrbljeno gledamo, kako na naše trge vstopajo Google, Uber, Airbnb in druge globalne platforme, ki so pravzaprav tudi same ogromni ekosistemi, in kakor kaže, predstavljajo prihodnost poslovnega sveta.

Manjša podjetja in gospodarstva smo v času digitalizacije in globalnega gospodarstva bolj ranljivi kot veliki. Veliki so namreč tisti, ki z globalnimi platformami lažje vstopajo na nove trge, manjši pa moramo kar naenkrat iti v korak z njimi. Ekosistemi lahko to ranljivost zmanjšajo. Z dobrim sodelovanjem lahko hitreje sežemo više in dlje.

Zato sodelujmo. Vredno bo truda. Na vseh ravneh. Osebni, poslovni, državni, globalni.

Več iz rubrike

Komentarji: