Čisto od vsakega človeka se lahko nečesa naučimo

Ponižnost ni v tem, da zanikamo svoje talente ali dobre lastnosti, ali da se delamo, da nismo tako sposobni kot drugi, da bi nas pohvalili. Prav ponižnost je mati številnih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost.

Sad ponižnosti je mir srca, odprtost, veselje.
 

Prakticiranje ponižnosti je ena pomembnejših nalog na poti izboljševanja sebe

Vsi imamo neka področja v življenju, ki jih bolje razumemo in obvladamo, imamo pa tudi področja, kjer naše vedenje in razumevanje nista tako dobra. In prav tukaj se ponuja priložnost, kjer lahko vadimo ponižnost, saj nas drugi, ki ve ali razume bolje, zmeraj lahko nečesa nauči.

Če pomislimo na pojem ponižnost, se nam v misli prikradejo številne podobe. Običajno si pod tem pojmom predstavljamo redke posameznike, ki ponižno prenašajo življenjske težave oziroma izzive in hkrati omalovažujejo lastne moči. Prav tako ponižnost povezujemo z ljudmi, ki jih njihova nesigurnost sili k temu, da se obsojajo.

Prava definicija ponižnosti - kot vrlina se nikakor ne sklada z nobeno od zgornjih dveh trditev. Pomembno je vedeti, da pri ponižnosti ne gre za pasivnost, ampak za popolno odsotnost potrebe po samopomembnosti. Posamezniki, ki poosebljajo koncept oziroma vrlino ponižnosti, cenijo, da ima vsak človek na planetu edinstveno mesto v neskončnem polju razvoja.
Čeprav se lahko ponašajo z lastnimi dosežki, razumejo, da so ljudje, s katerimi vsak dan komunicirajo dragoceni in svetu prav tako lahko ponudijo toliko, kot oni sami.

Biti ponižen pomeni sprejeti dejstvo, da bodo vedno posamezniki, ki bodo bolj in manj napredni od nas samih, vendar nam lahko tako eni, kot drugi omogočajo vpogled v naš osebni razvoj.

Prepoznavanje teh spoznanj nas nadalje vodi, da se odpremo dejstvu, ne samo, da drugi mislijo in čutijo drugače, temveč so jih tudi njihove življenjske izkušnje oblikovale na povsem drugačen način, ko so nas. To pomeni, da bomo morda nekatera področja bolje razumeli od drugih, vendar se bomo od drugih lahko še zmeraj nekaj naučili.

Ko gojimo pristno hrepenenje po vedenju s kakšnimi sposobnostmi in talenti so blagoslovljeni ljudje, s katerimi se srečujemo, si ne moremo kaj, da se ne bi naučili ponižnosti. Instinktivno razumemo, da čustva, kot je denimo zavist, povzročajo odpor, ki nam preprečuje rast, in da nam bo prilagodljivost, ko smo v interakciji z drugimi, pomagala pri povezovanju z »nepričakovanimi« mentorji.
 
Ko vadimo ponižnost, želimo postati čimbolj samouresničeni ter se razvijati, vendar smo se za to pripravljeni podrediti strokovnemu znanju drugih. Zavedamo se obsega svojih talentov, znanj in veščin, vendar smo odločeni izkoreniniti aroganco iz svojega odnosa in lahko ločimo vrednost, ki jo imamo kot posameznik, hkrati pa še vedno delujemo v interesu soljudi.
 
Preprosto rečeno je ponižnost oblika ravnovesja, v katerem lahko negujemo svojo vrednost in hkrati iskreno verjamemo, da je tudi vsak drug človek na planetu enako vreden kot mi sami.