Čas je, da pogledamo izven okvirjev

Človek, ki živi v harmoniji se ne odloča zaradi nasprotovanja in dokazovanja temveč zmeraj izbira pot - pot rasti. Vidi izven ozkih okvirjev, ki jih določa ego in se na svet okoli sebe odziva v skladu z resnico in višjim smislom.

Če imamo v podjetju zaposlenih veliko ljudi, ki imajo usklajene osebne vrednote z vrednotami kolektiva, je tak kolektiv zelo učinkvit, fokusiran na delovanje in dosego skupnih ciljev in se ne zapleta v negativnosti vezane na slabe odnose ali naporne naročnike. V takem kolektivu je prisotna velika mera razumevanja za drugačnost, kot tudi radovednost za razumevanje te drugačnosti. 

Vrednote, ki jih imamo ponotranjene in tudi živimo v skladu z njimi, določajo nivo motivacije za dosego ciljev, ki so povezani s posamezno vrednoto. Višje, kot si postavimo lestvico vrednot, ki jih živimo, bolj odlični ljudje oziroma bitja postajamo.

8 najpomembnejših vrednot, ki določajo osebno odličnost

Univerzalna ljubezen. Občutenje le-te je povezano s sprejemanjem vsega kot je, brez notranjega odpora in sodb. Gre za odzivanje na situacije in ljudi brez potrebe po dokazovanju in merjenju moči.

Dobrota. Velika vrlina, ki jo premorejo ljudje z velikim srcem in odsotnostjo navezanosti. Povezana je z nesebičnostjo in altruizmom. Ne potrebuje ničesar v zameno, ker je sama sebi dovolj.

Razumevanje. Ljudje živimo v deljenih resničnostih, ki jih kreirajo misli vsakega posameznika. Na enako situacijo nikoli ne gledamo v povsem enaki luči, saj si z nikomer ne delimo v danem trenutku popolnoma enakih misli. Zato je razumevanje vrlina ljudi, ki imajo visoko stopnjo odprtosti do vsega kar je ter hkrati radovednosti izvedeti in razumeti, brez da se neposredno zapletejo v potrebo izražanja prav ali narobe.

Hvaležnost. Besedo hvala nas že od malega učijo starši in učitelji. A če v ozadju ni dobre podlage, zakaj hvala pravzaprav izrečemo, kako to zahvalo predvsem tudi občutmo iskreno in z globjim pomenom, potem hvala ostane samo na površini - zaradi etično moralnih pravil v družbi. Prava hvaležnost pa je v resnici globoko občutenje sprejemanja vsega kar že imamo v svojem življenju in vsega kar nas še čaka.

Ponižnost. Gre za zavedanje, da si ničesar v svojem življenju v resnici ne moremo lastiti. Ne izobrazbe, predmetov, niti otrok. Vse je na nek način sicer res prisotno v našem življenju in smo za to nekaj morali res tudi narediti, vendar gledano z gledišča višjega jaza so vse te stvari izraz zavesti, ki je delovala skozi nas in nas vse povezuje v skupno mrežo, ki je tako na prosto oko sicer ne vidimo, lahko jo zaznavamo v smislu povezanosti vsega z vsem, kar nas uči narava.

Sočutje. Pomeni občutenje stiske drugega bitja in obenem pripravljenost pomagati nekaj spremeniti, da bo ovira zanj hitreje premagana. V kolikor oseba naše pomoči ne želi sprejemati potem ni naša naloga, da smo zato nanjo jezni, temveč da čutimo sočutje za njeno nepripravljenost (v tem trenutku) do pomoči.

Nenavezanost. V resnici si ničesar ne moremo lastiti. Na ta svet smo vsi prišli in bomo iz njega odšli - sami. Brez kakršnih koli titul, vlog in predmetov. Seveda vmes ustvarjamo, kar je tudi prav in smiselno, a v ozadju vsega našega delovanja naj nikoli ne ugasne zavedanje, da nič ni naše in mi nismo od nikogar.

Pogum. Ko pride do izziva, za katerega ocenjujemo, da mu nismo v celoti kos, je potrebna velika mera poguma, da se z njim soočimo. Pogumni ljudje v življenju napredujejo, delajo sicer lahko tudi napake, ki pa jih na dolgi rok zmeraj pripeljejo do naslednje stopnje, od koder se lahko zopet soočijo z novim izzivom in napredujejo. In tako korak za korakom napredujejo po poti odličnosti in življenja z napredkom v osebnem razvoju.