Svojeglavci, poniglavci in lizuni

Have High Standards, Big Heart and Bigger Middle Finger oziroma imej visoke kriterije, veliko srce in večji srednji prst.
Fotografija: FOTO: Gajus / Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Gajus / Shutterstock

Gojim pristno spoštovanje do etičnih svojeglavcev. Eden izmed njih je britanski filmski zvezdnik Christian Bale – vrhunsko talentirani alternativec, ki je vehementno zavrnil vlogo Jamesa Bonda, rekoč, da vloga vohuna pooseblja vse prezira vredne stereotipe o Angliji in o britanskih igralcih nasploh. 
 
Že ko sem bil najstnik, sem ugotovil, da usodno odstopam od slovenskih značajskih standardov. Takrat sem se celo spraševal, ali je kaj narobe z mano, ker nekako nisem in nisem mogel ponotranjiti številnih literarnih sporočil Cankarja, Kosmača, Prežihovega Voranca, in podobnih, ki so mazohistično preigravali slovensko depresivnost, ponižnost, majhnost, podrejenost, in podobno.
 
FOTO: Shutterstock
FOTO: Shutterstock
Zavestno sem zavračal nauke nekaterih učiteljic in učiteljev in katerih rdeča nit je bila, da v življenju najbolje prideš skozi, če si tiho, se ne upiraš avtoriteti, se obnašaš konformistično, ponižno sprejemaš abotna družbena pravila, zatreš svoje mladostne ideale… Bil sem upornik. Upornik z razlogom.   
 
Hvala bogu sem imel doma močno oporo za moje uporništvo. Oba starša sta bila namreč svobodomiselna, neodvisna, poslovno uspešna, svetovljana. Mislim, da še niti nisem bil polnoleten, ko mi je mama rekla, naj se v življenju vselej držim načela, da ne klecnem pred še tako veliko avtoriteto, ampak naj ponosno zagovarjam svoje stališče, družino, okolje in državo.
 
In tako sem tudi ravnal. Ko sem še kot študent delal za takrat vodilno svetovno televizijo, britanski Reuters TV, sem lepega dne enemu izmed njenih vidnih predstavnikov brez dlake na jeziku dal vedeti, da pričakujem, da malo izboljšajo svojo komunikacijsko prakso z mano.  
 

Pričakoval sem namreč jasne odgovore – ali bodo moji predlogi za izvedbo konkretnih reportaž iz Slovenije sprejeti, ali ne. Feedback. Izraz spoštovanja. Ne pa molka, ignorance. In me je povsem brigalo, če bom zaradi tega izgubil svoj, za tista leta, prestižni status Reutersovega predstavnika za Slovenijo. No, pa ga nisem izgubil. Pridobil pa sem njihovo ustrezno spoštovanje.  

Kakšno leto kasneje, ko sem že diplomiral na pravni fakulteti, sem se s kolegico podal na popotovanje po Azurni obali. Okoliščine so nanesle, da sva spoznala enega izmed najvplivnejših in najbogatejših lokalnih podjetnikov, ki je – mimogrede – redno večerjal z monaškim princem.
 
Verjetno zato, ker je želel narediti vtis na mojo lepo kolegico, sva bila z njegove strani deležna najboljšega možnega turističnega vodenja po tej obmorski francoski pokrajini. Z njegovim športnim avtomobilom smo divjali iz enega kraja v drugega, obiskovali najboljše nočne klube in znamenitosti v Nici, Cannesu, Saint Tropezu in Monte Carlu, jedli v najboljših restavracijah, spoznavali lokalne vplivneže in bogataše.
 
FOTO: Atstock Productions / Shutterstock
FOTO: Atstock Productions / Shutterstock
Nekoč med večerjo, je debata nanesla na superiornost zapadnjaškega kapitalizma in bedo jugoslovanskega socializma. Frajer je seveda pričakoval, da se bom poniglavo uklonil njegovim argumentom in, da bom – omamljen z luksuznimi darilci in impresioniran s snobovsko druščino, ki sva jo srečevala vsak dan posebej – zlahka prodal svoja prepričanja neoliberalnemu trgovcu z dušami, a se je krepko uštel. Namesto tega sem mu zdrdral vse prednosti socialne države, od (skorajšnje) odsotnosti revščine, do znosnejšega delovnega ritma, gratis zdravstva in šolstva ipd. in mu obenem pikantno skritiziral nekatere najočitnejše kapitalistične nebuloze.
 
Jebiga – največ, kar lahko izgubiva, je to, da naju bo ob enajstih zvečer pustil sama brez prevoza v eni izmed restavracij v Antibesu, sem si mislil. Pretepsti pa naju verjetno (še) ne bo dal. No, ni naju pustil sama. Kmalu zatem sva postala dobra znanca, če že ne prijatelja.
 
Kaj želim povedati s tema svojima britansko-francoskimi pripetljajema? Predvsem to, da vselej ponosno branite svoja stališča, ne glede na to, ali je vaš sogovornik predsednik, mega zvezdnik, tajkun, super vplivnež, ipd. – še posebej, če so ta utemeljena na trdnih etičnih in intelektualnih temeljih. Ne ustrašite se imen in položajev, ne cepetajte pred milijonarji in milijarderji.
 
FOTO: BlueSkyImage / Shutterstock
FOTO: BlueSkyImage / Shutterstock
V tujini branite svojo državo kot levinje svoje mladiče, pa čeprav se ne strinjate vselej z njenimi ljudmi, vrednotami in politikami. Zavedajte se, da vas še posebej vplivneži iz velikih držav prikrito podcenjujejo in prav zato morate biti še toliko bolj odločni in suvereni v obrambi svojih stališč. To velja povsod – v podjetništvu, znanosti, kulturi, politiki, športu in medijih. 
 
Pobegnite iz cene udobja, tvegajte. Računajte s tem, da lahko tudi izgubite. Pa kaj potem. A mnogo verjetneje je, da boste zmagali. In zmaga bo neskončno sladka.
 
Velikani, vplivneži, mogočneži in kar jih je še teh vrst namreč »palijo« predvsem na ljudi, ki se jih ne bojijo. Raje imajo boksarsko partijo, kot pa vnaprej izobešeno belo zastavo.
 
Raznih kvizlingov, lizunov in riti – vsaj intimno – ne prenesejo. 
 

Več iz te teme:

Več iz rubrike

Komentarji: