Bruto nacionalna sreča (BNS)

Majhna himalajska država Butan je kot prva na svetu predstavila termin »bruto nacionalne sreče« (BNS), ki naj bi bil najbolj relevanten kazalec uspešnosti držav v svetovnem merilu. S tem je postavila izjemno drzno alternativo za zdaj še prevladujočemu ekonomskemu konceptu merjena te uspešnosti preko bruto domačega produkta (BDP).
 
Koncept bruto nacionalne sreče izvira iz poglobljenega proučevanja, ki se ga je lotil tretji butanski kralj Jigme Dorji Wangchuck iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Revolucionarna ideja merjenja uspešnosti držav se je nato kalila in dejansko zacvetela pod vodstvom njegovega naslednika. Četrti kralj Jigme Singye Wangchuck je namreč postavil provokativno tezo, v skladu s katero je bruto nacionalna sreča pomembnejša od bruto domačega produkta. Trend se nadaljuje tudi sedaj, pod vodstvom sedanjega kralja Jigmeja Kesarja Namgyela Wangchucka.
 
Koncept BNS je pravzaprav odličen, saj postavlja vrednoto kolektivne sreče za ultimativni cilj upravljanja države, s tem da daje poudarek harmoniji z naravo, sloni pa na štirih glavnih stebrih; na trajnostnem in pravičnem socialno - ekonomskemu razvoju, na varovanju okolja, na zaščiti in razvoju kulture in na dobrem upravljanju države.     
 
Če mislite, da je ideja zgolj osamljen koncept od sveta pozabljene, rahlo sanjaške azijske državice, se krepko motite. Koncept BNS je po zaslugi OZN že postal globalen in predstavlja celo del mednarodnega prava, četudi le v obliki priporočila. Že leta 2011 je namreč Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo z delovnim naslovom »Sreča - holistični pristop razvoja«, s katero je pozvala države članice, da sledijo praksi Butana in začnejo v prvi vrsti meriti dobro počutje ljudi, doseganje sreče pa naj postane glavni cilj človeštva.
 
Butanski kriteriji merjenja uspešnosti držav bi pravzaprav že zdavnaj morali postati univerzalni. Odgovor na vprašanje, zakaj se to še ni zgodilo, pa lahko najdemo v duhovni podhranjenosti zahodne civilizacije in predvsem v diktatu egoističnega kapitalizma, ki hoče uspešnost na vsak način meriti predvsem z ekonomski vatli.
 
Če nekoliko kruto poenostavim; ekonomski model uspešnosti bi kot uspešnega človeka ocenil tistega, ki razpolaga z milijonom dolarjev premoženja, pri tem pa sploh ne bi meril, kako je prišel do tega milijona. Tega je lahko dobil na račun izkoriščanja zaposlenih, onesnaževanja okolja ali zapostavljanja lastne družine. Dejstvo, da bi ta milijonar ob omembi Balzaca, Hemingwaya, Dalija ali Fromma - kar naj bi merilo njegovo osnovno kulturno razgledanost - le debelo pogledal, na rezultat te uspešnosti ne bi vplivalo.
 
Po podobnem modelu bi kot uspešno državo ocenili tisto, ki ima sicer visok BDP, obenem pa slovi po kot resna onesnaževalka okolja, po visoki stopnji kriminala in po rekordni prodaji antidepresivov svojim državljanom.  
 
Butasto in omejeno.
 
Kaj lahko kot državljani ali / in podjetniki storimo za to, da bomo več prispevali k bruto nacionalni sreči?
 
Podjetniki predvsem to, da za svoj dolgoročni cilj namesto vsakoletnega povečevanja dobička postavijo ustvarjanje harmonije v svojih podjetjih. Ustvarjanje bruto podjetniške sreče.
 
V takem harmoničnem okolju podjetje ne bo dosegalo le dobrih finančnih rezultatov, ampak bo skrbelo tudi za dobro počutje svojih zaposlenih, za njihovo psihofizično zdravje, za dobre odnose med vodstvom in zaposlenimi ter med zaposlenimi samimi.
 
Podjetniki, ki bodo stremeli k doseganju čim višjega indeksa bruto podjetniške sreče, bodo denar, s katerim bi lahko podvojili dobiček iz prejšnjega leta, raje namenili višjim plačam svojih zaposlenih ali pa na primer izletom, namenjenim »team buildingu«, na katerih bodo krepili »moštveni duh« svojih zaposlenih.
 
Morda pa bodo presežek sredstev vlagali v sponzoriranje kulturnih ali športnih dogodkov in humanitarnih organizacij. Na ta način bodo ubili dve muhi na en mah. Po eni strani bodo izstopili iz norega tekmovalnega vlaka, s katerim želijo po dobičku za vsako ceno prehiteti svoje glavne konkurente in ki večini zaposlenim povzroča tone negativnega stresa in slabega počutja, po drugi strani pa bodo z višjimi plačami, sponzorstvi in drugimi investicijami v bruto podjetniško srečo osrečili ne samo druge, ampak predvsem same sebe.
 
Saj veste, kako gre rek: Bogat je tisti, ki daje, in ne tisti, ki sprejema.
 
Podobno morajo ravnati tudi državljani. Odpovedati se morajo neumnemu brezglavemu kopičenju premoženja, potrošništvu, ki ubija duha in jih sili k modernemu suženjstvu v obliki odvisnosti od bank in delodajalcev, mentaliteti fovšije in privoščljivosti ter se namesto tega raje usmeriti navznoter, v iskanje notranjega ravnovesja ter sožitja z naravo in s sočlovekom.
 
Najti morajo tisto dobro energijo, ki jih je osrečevala še, ko so bili otroci in ko so se stvari zdele tako zelo enostavne.
 
Dobra novica je, da je ta precej bližje, kot se morda zdi.