Čakanje v vrsti za kruh pred 50 leti je bil 'običaj' monopola. Danes v času uveljavljanja umetne inteligence, ljudje čakajo v še daljših vrstah na vse, tudi na ’odrešilno’ cepivo!? Kje so vzroki in kaj se lahko naučimo od Melanie Trump? Lahko Slovenija sledi njenim korakov?
 

Samostojnost, kot dota za otrokovo kreativnost

 
Živo se spominjam, ko sem kot šestletna punčka čakala v dolgi vrsti za kruh. To je bilo pred 50 leti povsem običajen obred. Ob sobotah so ljudje čakali v dolgi vrsti v mestni pekarni, ki je imela monopol nad peko kruha v Kočevju. Takrat se nisem zavedala, da sem s čakanjem v vrsti pridobivala izkušnje, ki jih vedno bolj avtomatski človek niti ne vidi, kaj šele doživi.
 
Današnji šolski otrok si težko pridobi izkustvo, da gre sam na dva kilometra dolgo pot v trgovino, kaj šele v šolo ali na svoje priljubljene aktivnosti. V tem času pa so celo zaprli šole?! Ne moremo si zamisliti za kaj vse so danes otroci prikrajšani, da bi občutili svet s svojim izkustvom, kako ustvarjati aktivno družbo. Pa ne samo to. Še huje. Otroku se ne dovoljuje niti naravnega gibanja in socializiranja s prijatelji.
 

Umetne čakalne vrste včasih in danes

 
Še danes me spreleti, ko si zamislim dolgo vrsto od pulta do vhodnih vrat, a obenem si lahko prikličem prijeten vonj sveže pečenega kruha. Kako se mala punčka dobesedno bori za obstoj v vrsti, da sploh pride do pulta, kaj šele, da jo vidijo in slišijo. Vse okoli veliko odraslih, ki se glasno pogovarjajo, da se ustvarja občutek, kot da je pekarna živa, s tem pa se vrsta hitro krajša.
 
Poglejte danes dolge čakajoče vrste! Te so umetne, neme vrste ’mrtvih ljudi’ za množično testiranje, ki jih kmalu spremenijo v splošno testiranje, s hitro nezanesljivo metodo, da se ljudi zaznamuje. Nato test pokaže, da je potrebno v naslednjo vrsto – za tako imenovano cepivo. A to ni zadnja čakalna vrsta, ker se že ve, da tudi cepivo ni zanesljivo, še manj živemu človeku priporočljivo. Albert Bourla, izvršni direktor Pfizerja, je že pred novim letom izjavil, da se on že ne bo »drenal« v vrsti za cepivo.

Kje je tu kreativnost ljudi? Kakšen je sploh namen?

 
Z monopolnim pristopom se uničuje celostno zdravje in kreativnost ljudi že v kali. Potem pa v življenju vsakodnevno doživljamo parolo: »Bodite kreativni!« Kako? Če ljudje niso celostno zdravi … Mnogi, ki smo se podali na svojo podjetniško pot smo doživeli bridkosti sistema, ko nam samostojnim podjetnikom in svobodnim raziskovalcem, ni omogočeno preživetje, kaj šele razcvet. Ekstrem pa se dogaja danes, vse z namenom, da se popolnoma onesposobi kreativne ljudi.
 
Sistem je zaščiten z zakoni, ki jih pišejo ljudje, ki nimajo realnega stika s kreativno prakso in še manj do življenja samega. Največji uspeh sistema je, da ljudje na kolenih in ponižno prosimo, ne za štruco, ne za kos kruha, ampak za malo drobtinico, ki nas nasiti zgolj za trenutek. Vse z namenom, da smo znova v umetni vrsti, ki nam onemogoča kreativnost duha, za nas in naše družine. Ve se, da kreativnost prinaša neodvisnost, svobodo soustvarjanja, ki pa pri nas za zdaj še ni zaželena.
 

Bomo še naprej živeli v vrstah za odvisnost od profitne tehnologije?

 
Mnoge institucije danes ustvarjajo grozeči strah, bolezen, stisko, travme in kažejo nezdravo delovanje sistema. Naša pekarna nekoč ni imela zmogljivosti in ne sveže moke, zaradi globokega ozadja. Danes pa je slika obrnjena, a vendar še poglobljena. Zmogljivost ni problem, a je nezanesljivost v prehranski verigi šla pod dno sprejemljivega – za profitabilnost in še druge nehumane namene. Pred nezaželenimi aditivi v kruhu se lahko izognemo le tako, da pečemo kruh kar doma, iz moke lokalnih kmetij.
 
Kajti ko zmaguje le profit, človek ni več pomemben oziroma postaja čedalje bolj nepotreben. Vse to kaže na podobo Orwelove družbe, ki je popolnoma umetno ustvarjena, da zmaga močnejši po principu 'golega Darwinizma'. Tudi distanca se umetno ustvarja. A človek zelo potrebuje osebno distanco, vendar ne z umetno inteligenco, ki ga vedno znova poriva v nekreativno vrsto, za profit močnejšega.

Kako ustvariti osebno distanco? To Melania Trump zelo dobro ve!

 
Domača čebula je lahko naravno sredstvo za osebno distanco, ki deluje tako navznoter kakor navzven, in to 100-odstotno učinkovito. To je vedel že Melaniin dedek, ko se je dobesedno zaljubil v čebulo. Bil je kreativen kmet in podjetnik, ki je križal ptujsko in egiptovsko čebulo, da je ustvaril originalno raško čebulo, s katero je obogatel, ni pa zaslovel.
 
Zaslovela pa je kreativna Melania, ki si je kot original, zaželela milijarderja. Izstopila je iz umetne vrste in upoštevala strogo osebno distanco. Še več, kmalu se je zavihtela v Belo hišo in doživela sanje ’Predsednice’, ki so jo spremljale že na modni brvi. Prav kmalu bo viden kreativen napor Melanie in to bo tudi velik korak za njeno rodno deželo. Pričakujemo lahko tudi njeno evolucijo, da iz umetne prve dame postane kreativna prva dama novega sveta, kjer ima vsak človek pravico do raja.
 
Melanija nam odpira mnogo poti … To je lahko vrhunski primer preobrazbe, kako današnje umetne čakalne vrste preobraziti v vzajemne in kreativne.
 
* Pripravila: doc. dr. Tanja Balažic Peček, doktorica managementa kakovosti, farmacevtska antropologinja, avtorica, raziskovalka celostnega zdravja za revitalizacijo človeške skupnosti in ambasadorka 'Autopoiesis'.

** Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.