Ali znate postaviti meje?

Vem, da ste to vprašanje slišali že neštetokrat. Večinoma vam ga postavijo drugi. Lahko pa si ga postavite tudi sami, ko se znajdete v eni od naslednjih situacij:

• zmanjkuje vam časa za vaše hobije,
• vaša družina ali otroci vas opomnijo, da ste stalno za računalnikom ali telefonom, ko odgovarjate na službene zadeve, ali ko
• zbolite.

Idejo za današnji zapis sem dobila, ker sem prejšnji teden zbolela. Tokrat viroze, prehlada ali gripe oziroma kar kombinacije vsega tega nisem uspela pozdraviti v treh dneh.
 
Ker sem bila včasih zaposlena v farmaciji in predvsem zato, ker sem delala na področju zdravil brez recepta, poznam več ali manj vsa zdravila, ki najbolje delujejo. Vsaj zame. Moja osebna zdravnica pravi, da za številna imena zdravil, ki jih naštevam, še ni slišala. Verjetno zato, ker uporabljam imena zdravil z območja celotne centralne in vzhodne Evrope, kjer sem delala.
 
Ponavadi sem znala hitro in spretno obvladati poletno-jesenske in spomladansko-poletne prehlade in viroze. Priznam; včasih s preveliko količino tablet, vedno pa s kombinacijo svežega ingverjevega čaja, limon in domačega medu.
 
Ali torej vem, kje so meje? Iskrena bom. Velikokrat se preveč naslonim na uporabo zdravil, zato da sem čim prej lahko na nogah in lahko »delam na polno«. Moja sreča je, da me prijatelji in družina opomnijo na previdnost. Meje pri uporabi zdravil v primeru bolezni mi znajo torej postaviti drugi ali pa me vsaj skrbno opozorijo nanje. Potem se zamislim.
 
Kot običajno ko med boleznijo ostanem brez glasu, tudi tokrat ne pošiljam več glasovnih sporočil in odpovem Zoom sestanke. Še vedno pa lahko pišem elektronska sporočila in tudi tokrat sem jih. Ne stalno. Kakšen dan zjutraj, kakšen dan popoldan.
 
Ko me je nato po petih dneh ležanja v postelji (in uporabe prenosnika) še vedno bolela glava, sem postala pozorna. »Na tak način se pač ne boš pozdravila.«
 
Stalno me je pekla vest, da ne uspem opraviti službenih obveznosti, ki sem jih imela v planu. Da je bil cmok v želodcu še večji, me je obremenjevalo še dejstvo, da sem morala odpovedati službeno pot v Srbijo. Poleg tega se je pojavil še stres okoli planiranja novega datuma službene poti, za katero v septembru pač ne morem več najti prostega termina.
 
Nato sem iz obupa in malo za razvajanje, ker sem se deset dni premikala le med posteljo in kavčem, pristala na Netflixu. Komaj sem čakala premiero nove, zadnje sezone serije »Money Heist«. Kot zvesta gledalka sem si vseh pet epizod ogledala v enem kosu. Pa je šlo najmanj pet ur spanja s petka na soboto.
 
Rezultat pretiravanja na najmanj treh področjih se je odražal v še hujšem glavobolu, neobvladljivemu kašlju, bolečih sinusih, zamašenem nosu in vnetem grlu.
 
Potem sem končno odnehala, pristala v postelji in spala 10 ur v kosu, nato pa še dvakrat po dve uri čez dan.
 
Danes sem malo bolje. Nisem še zdrava, sem pa zadovoljna sama s sabo. Med boleznijo in neučakanostjo, da se moram hitro pozdraviti, in vsemu pretiravanju navkljub sem uspela narediti nekaj koristnega zase.
 
Umirila sem se in spoznala, da lahko nastalo situacijo sprejmem takšno, kot je, ali prepoznam v njej priložnost, da me nečesa nauči.
 
Če bi se odločila, da celotno situacijo sprejmem, s tem pa tudi sebe takšno, kot sem se vedla, potem bi bila pomirjena.
 
Če bi se odločila, da se želim naučiti nekaj za naslednjič, potem bi začutila navdušenje in pričakovanje.
 
Predlagam, da tudi vi naredite podobno v stresnih, napetih ali nepredvidljivih situacijah. Sprejmite jih, take, kot so, da boste pomirjeni ali pa jih spremenite v priložnost, da se iz nastale situacije nekaj naučite.
 
Si torej želite postaviti meje? Razmišljate o ravnovesju med osebnimi in službenimi obveznostmi? Formule za to ni in nisem vam je izdala v svojem zapisu, da bi jo zgolj kopirali, ker se je enostavno ne da. Najti jo morate sami zase, da bo primerna življenjskemu obdobju, v katerem trenutno ste.

P.S.: Nisem tabletoman, lahko pa mi rečete tudi tako. Nisem deloholik, ker znam tudi uživati. Lahko pa me iz opisanega tako okarakterizirate. Nisem suženj Netflixa, lahko pa mi daste tudi to nalepko. Sem kot vsak izmed vas. Pozorna postanem šele takrat, ko voda teče čez rob; takrat, ko je situacija resna, zelo resna. Imam pa varovalko. Vsakič, ko pretiravam, se nečesa naučim in nastalo situacijo vzamem kot nauk, da naslednjič ne ponovim pretiravanja ali napake. Ker je vsaka situacija edinstvena, formule za ravnovesje med zasebnim in službenim življenjem ni. Najti morate svojo, ki ustreza vsaki novo nastali situaciji stresa, pretiravanja ali nemoči.