Zrete v anonimko? Nekdo vas z užitkom opazuje

FOTO Reuters

Čeprav so podjetja malodane zasuta z anonimkami, jim ne posvečajo pozornosti, dokler ne čutijo, da bi lahko slabo vplivale na njihovo poslovanje, odnose v organizaciji, ali pa, da bi se informacije o tem pojavile v javnosti.

V detektivsko varnostni agenciji Bernarde Škrabar vsak mesec preiskujejo dva do tri primere anonimnih sporočil, ki jih prejemajo v podjetjih. A to ne pomeni, da je ta pojav tako redek, ravno nasprotno. »Ko sodelujemo s podjetji zaradi česa drugega in ko izvedo, da se ukvarjamo tudi s tovrstnimi preiskavami, nam pokažejo predale, v katerih je polno anonimnih pisem,« je povedala Škrabarjeva.

V današnji digitalni revoluciji se zdi, da je pod okriljem anonimnosti dovoljeno prav vse. Najlažje se nam je skriti za varne stene in kritizirati vse, kar se nam zdi narobe in to početi brez filtra in brez občutka za sočloveka oziroma brez vsakršnega pomisleka o posledicah za tistega, proti kateremu je naperjena anonimka. Zdi se, da je trend sodobne družbe iskanje pravice, pozabljamo pa tudi in predvsem na prevzemanje odgovornosti in tudi v tem se najdejo anonimke. Jemljemo si pravico do uporabe besed, nočemo pa prevzeti odgovornosti, ki bi jo prineslo neposredno soočenje z osebo, proti kateri pišemo.
 

Kdor pošlje prvo, bo tudi drugo in peto …
 

Bernarda Škrabar: »Pisec pušča pri svojem delu različne sledi. Pogosto se pretvarja, da je nekdo drug, uporablja na primer drug spol, jezik, narečje, imena. Daljše kot je pisanje, več napak stori, več anonimk kot pošlje, večja je možnost, da pusti sledi.«
Čeprav so podjetja malodane zasuta z anonimkami, jim ne posvečajo pozornosti, dokler ne čutijo, da bi lahko slabo vplivale na njihovo poslovanje, odnose v organizaciji, ali pa, da bi se informacije o tem pojavile v javnosti. Anonimke največkrat res niso škodljive – nekatere so lahko tudi dobronamerne, opozarjajo na stvari, ki bi jih bilo treba v podjetju urediti –, nikoli pa se ne ve, pravi Škrabarjeva.

Dodaja, da se posameznik, ki napiše anonimno pismo, najverjetneje ne bo ustavil, poslal jo bo še drugič, tretjič. »Tudi če boste danes dobili nekaj ne tako škodoželjnega in se ne bo nič zgodilo, ni nujno, da se to ne bo ponavljalo. Namen storilca je ponavadi, da nekoga prestraši, videti želi strah pri žrtvi, uživa, ko opazuje, kako je nekoga spravil v slabo voljo, ali da se počuti ogroženega. Če učinka ne vidi, grožnje največkrat stopnjuje. Zato je smiselno, da tega početja ne ignoriramo, ampak o prejetem pismu obvestimo nadrejenega, ki se bo odločil, kako oziroma ali sploh ukrepati,« predlaga Bernarda Škrabar.

Anonimno pismo, če je v fizični obliki, čim manj prijemamo, če je v digitalni obliki, ga prav tako pustimo čim bolj pri miru. Vse, vključno z ovojnico, shranimo, in tako delamo arhiv, če bi se pisanje nadaljevalo in bi stekla preiskava. Če je pismo bolj zasebne narave, je odločitev, ali povedati nadrejenemu, verjetno nekoliko težja. V vsakem primeru je dobro imeti v mislih, da se zgodba z enim samim dopisom najverjetneje ne bo končala, pomoč bi morda lahko poiskali zunaj organizacije.
 

Iščejo pošiljatelja, ne preverjajo vsebine
 

Pri reševanju anonimnih pisanj detektivi uporabljajo različna znanja, odvisno od tega, v kakšni obliki so poslana: je pismo napisano na roke, je natisnjeno, poslano po elektronski pošti, SMS- ali MMS-sporočilu, objavljeno na družbenem omrežju. »Pisec pušča pri svojem delu različne sledi. Pogosto se pretvarja, da je nekdo drug, uporablja na primer drug spol, jezik, narečje, imena. Daljše kot je pisanje, več napak stori, več anonimk kot pošlje, večja je možnost, da pusti sledi,« pojasnjuje Škrabarjeva in poudarja, da je z digitalizacijo res lažje kot kdajkoli ostati anonimen. Tako enostavno je ustvariti profil z lažnim imenom, a se je kljub vsemu težko skriti. Glede na obliko pisanja pri delu uporabljamo analize tekstov, profiliranje, forenzično psihologijo, grafologijo, digitalno forenziko, in podobno.
image
{C} Foto Shutterstock FOTO Shutterstock

»Detektivi praviloma iščejo pošiljatelja anonimke, ne preverjajo pa resničnosti njene vsebine, razen če podjetje, naročnik tako želi. To je v primerih, ko recimo nekdo v podjetju z anonimnim pismom opozarja na nepravilnosti, morda, da eden od sodelavcev krade,« je povedala detektivka in pojasnila, da želi podjetje v tem primeru izvedeti najprej, kdo je pismo poslal in pri njem preveriti, kakšne dokaze ima za svoje trditve.

Detektivi se z anonimkami najpogosteje ukvarjajo na pobudo direktorjev, članov uprav, tudi zaposlenih. V preiskavah, ko detektivi odkrijejo storilca, se pokaže, da se storilci praviloma sploh ne zavedajo posledic svojega ravnanja, niti za žrtve niti zase – menijo, da so varno skriti pod anonimnostjo. »Posledice za pisca in pošiljatelja anonimk so lahko kazenski pregon, odškodninska tožba; če je zaposlen in pošilja anonimke znotraj podjetja, tudi disciplinski postopek ter odpoved delovnega razmerja. To je kar je pogosto,« je Škrabarjeva naštela, kaj lahko čaka storilce.
Čeprav so podjetja malodane zasuta z anonimkami, jim ne posvečajo pozornosti, dokler ne čutijo, da bi lahko slabo vplivale na njihovo poslovanje, odnose v organizaciji, ali pa, da bi se informacije o tem pojavile v javnosti.

Kot piromani
 

Pa žrtve? »V 13 letih preiskovanja sem naletela že na marsikaj. Tudi na uničene družine, žrtve so podale odpoved delovnega razmerja, podjetja so izgubila stranke, izgubila so projekte oziroma so od njih odstopila. Obravnavali smo primer, ko je osumljeni ob soočenju z nami poskušal narediti samomor, da bi se rešil iz klobčiča obremenilnih dokazov, češ, da je tudi on tisti, ki je prejemal anonimke in da mu grozijo,« je opisala primer Škrabarjeva in namignila, da je anonimke pošiljal tudi sam sebi, ne le drugim ljudem.Avtorji v anonimkah najpogosteje navajajo izkrivljene polresnice, v veliko primerih pa popolne laži, na primer o razmerah ali o goljufivih praksah v podjetju, kdo je s kom intimen. Za ta način delovanja se odločijo, ker želijo nekomu škoditi. Morda se mu je sodelavec, vodja ali direktor zameril, je nekomu nevoščljiv, ima osebne zamere do žrtve, na ta način hoče stresti srd nad »krivce«, ker ni napredoval ali ker ni bil sprejet na razpisano prosto delovno mesto.

Prav na to zadnje se je, kot se je na koncu izkazalo, nanašal zelo resen primer. Posameznik, ki ga v podjetju niso zaposlili, je delavcem v kadrovski službi začel pošiljati anonimna pisma s hudimi grožnjami, tudi s streženjem po življenju.
image
FOTO osebni arhiv Bernarda Škrabar FOTO osebni arhiv

Drug primer kaže na inovativnost anonimnežev. Nekdo se je zaljubil v žensko, svojo znanko in začel pisati anonimna pisma njej, možu, tudi drugim v okolici, in jo klevetal. Ko je pismo prejela, je bil prvi, ki ji je stal ob strani in jo tolažil. »To je podobno kot pri piromanih, ki zanetijo ogenj, da ga potem gasijo,« je primerjala Bernarda Škrabar.
 

Ni pregona po uradni dolžnosti
 

»Policija se občasno srečuje z anonimnimi pisanji. Kadar govorimo o anonimkah, ki jih navajate, ponavadi ne gre za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ampak za kaznivo dejanje obrekovanja, razžalitve ali žaljive obdolžitve. Za to se storilce preganja z zasebno tožbo, v takih primerih se policija ne ukvarja z ugotavljanjem, kdo je avtor anonimnega pisanja,« je pojasnil Drago Menegalija, predstavnik za stike z mediji na Generalni policijski upravi.

Kadar iz vsebine anonimke izhajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu, pa bi tako pisanje lahko bilo dokaz v nadaljnjem postopku. Vsebina bi namreč lahko nakazovala na dogajanje v delovnem okolju, ki ima znake tega kaznivega dejanja. Tudi če avtor anonimke ne bi bil ugotovljen, bi bila lahko policijska preiskava z zbiranjem obvestil uspešna, navaja Drago Menegalija. Dodaja sicer, da je za ugotavljanje takih dogajanj v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ki je dolžan sprejeti ukrepe, s katerimi se tako dogajanje na delovnem mestu preneha.

image
{C} Foto Marko Djurica Reuters FOTO Reuters
Več iz rubrike