Anonimke hromijo podjetja in odnose

FOTO Shutterstock

Ko so mediji objavili prve informacije o brutalnem napadu na sodnico Danielo Ružič in njenem boju za življenje, so se pod članki na spletnih straneh pojavili tudi škodoželjni komentarji na njen račun, diskreditirali so njeno delo, namigovali na njeno zasebno življenje.

Avtorji so se praviloma skrili pod vzdevke, prav ta anonimnost pa daje moč tudi posameznikom, ki z anonimnimi pismi opozarjajo, ustrahujejo sodelavce, nadrejene, zdravnike, učitelje ...

Nadeti si plašč anonimosti je enostavno: odpreš nov profil na spletu, si izbereš vzdevek, na katerega prilepiš fotografijo, na primer rumen cvet, in tvoj ›pohod‹ s kritiziranjem, obsojanjem, obrekovanjem in sovraštvom se lahko začne. Pod okriljem anonimnosti je dovoljeno prav vse, od všečkanja sovražnega govora, neutemeljenega izpostavljanja delodajalca, do razkrivanja zaupnih poslovnih informacij ali ›križanja‹ šefa. Za nami ostajajo besede, ki imajo včasih večjo moč kot pisanja izpod prstov pravih strokovnjakov. Pri tem pa se (skoraj) nihče ne zaveda posledic, ki jih anonimna pisanja prinašajo omenjenim v besedilu, moč anonimnosti opisuje Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije iz ljubljanske filozofske fakultete ter opozarja na obe strani medalje.

image
FOTO Reuters


Dve plati anonimk

Anonimke so lahko kot novodobni žvižgači, ki si jih družba želi, saj avtorji z njimi opozarjajo na napake družbe, delovnih organizacij, posameznikov. Na drugi strani pa so negativna pisanja, s katerimi avtorji izražajo svoje nezadovoljstvo, želijo nekomu nekaj sporočiti na bolj zahrbten in posreden način ter hkrati naslovniku povzročiti nelagodje, morda prestrašenost, negotovost v samega sebe, ga onesposobiti in znižati njegovo samozavest, učinkovitost.

Anonimna pisma, ovadbe, obrekovanje na forumih povzročajo posamezniku stres, znižujejo njegovo učinkovitost, mu jemljejo energijo, ubijajo ustvarjalnost. Žrtev zaradi brezizhodnosti včasih celo naredi samomor ali odstopi od projekta, odpove delovno razmerje »zaradi osebnih razlogov«.

V delovnem okolju sporočila pošiljajo ljudje, ki se ne želijo izpostaviti, a hkrati »glasno« izražajo svoje mnenje.

»Oseba je ta način morda izbrala zaradi strahu pred avtoriteto ali posledicami, zaradi osebnostnih lastnosti, ki ji preprečujejo soočenje, vzrok so lahko neugodne pretekle izkušnje, lahko je želja nekomu pomagati (etično z opozarjanjem na nepravilnosti ali neetično do višjega, a nezasluženega položaja) ali mu škodovati (z izmišljanjem ali pretiravanjem),« pojasnjuje psihologinja in dodaja, da je tudi od osebnostnih lastnosti posameznika odvisno, ali bo v določenih okoliščinah posegel po anonimki. Bolj tesnobne posameznike, ki so manj samozavestni in težje neposredno komunicirajo, niso pripravljeni na večje spremembe in so bolj rigidni, bi k takšnemu dejanju verjetno napeljala morebitna izguba pravice ali ugodnosti na delovnem mestu ali, če bi se jim zgodila kakšna krivica in podobno, pojasnjuje Boštjančičeva.


Zaskrbljeni starši, prizadeti pacienti

Anonimna pisanja se pogosteje pojavijo v delovnem okolju, kjer imajo težave pri organizaciji dela, kadar na delovnem mestu ni ustreznega vodenja ali se soočajo z neugodno klimo. Velik pomen imata tudi organizacijska kultura ter odnos vodilnih do nasilja na delovnem mestu.

Ponavadi so žrtve anonimnih pisem posamezniki, ki sprejemajo odločitve in imajo avtoriteto. Med njimi so vodje, učitelji, zdravniki, politiki, novinarji, a se na tem mestu lahko znajde prav vsak. Damjana Pondelek, svetovalka organizacijam na področju strateškega in kriznega menedžmenta potrjuje, da so anonimke postale množična sistemska bližnjica za obračun z izpostavljenimi posamezniki, z njimi pa je najbolj obremenjen javni sektor, zlasti šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo. V njih se klasičnim obremenilnim anonimnim pritožbam in dokumentom v zadnjih letih pridružujejo tudi tonski ali videoposnetki zakritih pričevalcev, ki javno obremenijo sodelavca ali vodstvo s hudimi obtožbami. »Pod anonimkami, za katere je jasno, da so jih spisali notranji viri, so pogosto podpisani Zaskrbljeni starši, Pretreseni uporabniki, Šokirani svojci, Prizadeti pacienti ipd., kar glede na vsebino najbolj seže do srca in pritegne takojšnjo pozornost uradnih institucij in medijev,« pravi Damjana Pondelek. Čeprav je dostikrat jasno, da so obtožbe zlonamerne in neresnične, se inšpektorji in druge pristojne institucije morajo odzvati po uradni dolžnosti, z vsemi postopki, ki lahko trajajo mesece, včasih tudi leto dni.

»Ko se boste sami soočili z anonimnimi obtožbami, ne čakajte, da bo minilo. Reagirati je treba takoj, po možnosti še preden začne anonimka učinkovati. Spisana je namreč z namenom, da povzroči vznemirjenje in javno ogorčenje, prizadetemu pa vzame dostojanstvo, dobro ime in življenjsko moč,« svetuje Pondelkova ter opozarja, da je situacijo treba vzeti resno ne glede na (ne)resničnost navedb.

image
FOTO Shutterstock


Analiza naj bo kar se da objektivna

»Neupravičene obtožbe ali izmišljena dejstva lahko povzročijo, da imajo prejemniki anonimk pozneje pogosto težave s samozavestjo, ki jo potrebujejo pri izvajanju zahtevnejših nalog ter pri postavljanju ciljev. Omajana samozavest se lahko kaže kot nihanje razpoloženja, pojavljajo se občutki napadenosti, lastne nestrokovnosti, nemoči in manjvrednosti, oseba ima lahko težave s spancem. Posledice so lahko dolgotrajne in običajno en pogovor z delodajalcem ne reši veliko,« analizira psihologinja Eva Boštjančič.

Kako se bo nekdo odzval na pisanje, ki se ga dotakne na osebni ravni, morda tudi njegovih moralnih načel, je odvisno od njegove osebnostne čvrstosti. Kot pravi sogovornica, ima vsakdo potencial, da to čvrstost razvije, vendar pa ne obstaja enotni pristop, ki bi deloval pri vseh. Svetuje: kolikor je le mogoče, na anonimno pismo poglejmo objektivno, analizirajmo, kaj je v njem resničnega in kaj ne, hkrati pa si poiščimo oporo. Raziskave kažejo, da se najpogosteje obrnemo na sodelavce, partnerje in nadrejene. »Nato začnimo iskati odgovore na vprašanja. Pisec se vsaj delno razkrije, ker piše o vsebinah, do katerih ima dostop samo določena skupina ljudi v organizaciji,« poudarja Boštjančičeva.


Zaupanje, ne anonimke

Andreja Samec Koderman, strokovnjakinja za komunikacije in vzpostavljanje varnega delovnega okolja poudarja, da so anonimke v podjetjih sporočilo vodjem, da nekaj ni v redu. »Težava so lahko odnosi, komunikacija, morda so vodje bolj popustljivi do nekaterih zaposlenih ali pa prihaja do nepravičnosti, zaradi česar lahko pride do zamere,« Samec Kodermanova našteva nekaj možnosti, celoten nabor pa je mnogo daljši. A sogovornica zagovarja tezo, da mora organizacija skrbeti za to, da so odnosi in razmerja v podjetjih takšni, da zaposleni na anonimno komuniciranje niti ne pomislijo. »Sodelavci morajo biti navajeni medsebojnega komuniciranja, na rednih sestankih naj sproti rešujejo zaznane težave, spodbujati jih je treba k izražanju svojega mnenja in pri tem zagotoviti varno okolje, da jih ne bo strah morebitnih posledic,« poudarja okolje, v katerem ni prostora za anonimna pisanja.

Ko se podjetje začne srečevati z anonimkami, je treba odkriti vzrok in ga postopoma odpravljati. Potrebovali bomo dve, tri leta dela, preden bomo vzpostavili drugačno kulturo in uspešno povezovali sodelavce in jasno komunicirali.

Priznava sicer, da se kljub vsemu lahko kdo oprime tega načina sporočanja, vendar je to potem posledica njegovega značaja. »Če hoče nekdo na ta način škodovati sodelavcu, ker je po njegovi oceni neupravičeno napredoval, ima to že značaj mobinga,« ocenjuje Andreja Samec Koderman. Vodja, ki o zaposlenem prejme tako anonimno pismo, naj o tem odkrito spregovori v oddelku. »Nikogar ni treba izpostavljati, samo poudariti, da tak način komunikacije ni sprejemljiv in da lahko sodelavci vedno pridejo na pogovor, in predstaviti protiargumente oziroma stališča,« predlaga in ob tem opozarja, da mora vodja s podrejenimi vzpostaviti takšen odnos, da mu bodo zaupali in se brez zadržkov pogovarjali z njim.

Andreja Samec Koderman zagovarja stališče, da drugače na anonimno pismo ni smiselno reagirati, saj ne vemo, zakaj ga je avtor napisal, niti, ali so navedbe resnične. Če bi se delodajalec odzval, bi pošiljatelju s tem sporočil, da je to prava pot in bi s pošiljanjem verjetno nadaljeval.

Ko se podjetje začne srečevati z anonimkami, je treba odkriti vzrok in ga postopoma odpravljati. Potrebovali bomo dve, tri leta dela, preden bomo vzpostavili drugačno kulturo in uspešno povezovali sodelavce, jasno komunicirali, začeli postavljati jasne zahteve in znali sodelavcem dati občutek, da so pomembni, vredni in da lahko vodjem zaupajo. Andreja Samec Koderman ne zagovarja anonimne komunikacije niti v primeru, ko zaposleni želi opozoriti na nepravilnosti v podjetju in se sklicuje na prej omenjeno vzpostavitev zaupanja.

»Saj delodajalec ne more vedeti, ali je tovrstno pisanje utemeljeno ali gre za namerno nagajanje sodelavcu. Če bi na podlagi anonimke uvedel poostren nadzor in bi se izkazalo, da navedbe ne držijo, bi se zaupanje porušilo,« opozarja. Zaposleni lahko na eleganten način opozorijo nadrejene, naj bodo pozorni na nepravilnosti v podjetju, nadaljnji postopki pa so v rokah delodajalca. »V nekem podjetju je zaposleni povedal delodajalcu, da so s še dvema sodelavcema pred nekaj leti v podjetju odtujili blago večje vrednosti. Ob prijavi je pričakoval, da bo delodajalec druga dva kaznoval, morda ju celo vrgel iz službe. Svetovala sem pogovor z vsemi tremi o iskrenosti, zaupanju in pripadnosti podjetju, mislim, da so vsi trije enako krivi,« je sogovornica opisala primer iz prakse.

Več iz rubrike