Nika Mlinarič: Uspeh zame pomeni, da delaš to, kar ti je všeč

Nika Mlinarič je 29-letna magistra fizike iz Zasavja. Je plezalka, bivša letalska inženirka, tudi ena od nominirank izbora Inženirka leta. Kot pravi sama, je tudi »malo geeka«. Nekje na sredi svoje poslovne poti je spoznala, da sta njena kariera in definicija uspeha kar precej različni in da njeno tehnično znanje mogoče ne bo zadostovalo, da doseže tako definiran uspeh. Zato se je odločila, da razširi svoja obzorja. Lotila se je projekta, ki ji je omogočil učenje v praksi. Pripomogla je k ustvarjanju uspešne namizne igre, ki jo je na Kickstarterju podprlo več kot 3000 uporabnikov.

Špela Jug: »Meje obstajajo le tam, kjer jih narišemo sami.«

Kaj te je spodbudilo k temu, da si pustila dobro in zanimivo delo letalske inženirke in stopila na samostojno pot?

Nika Mlinarič: Odgovor na to vprašanje je večplasten. Med pandemijo sem dobila zanimiv uvid v to, kako krhek koncept je služba. Prosti čas, ki ga zaradi lockdowna nisem mogla preživljati v gorah, sem izkoristila za širjenje obzorij. Med drugim sem naletela tudi na predavanje, na katerem je predavatelj omenil, da ljudje, ki so uspešni v šoli, običajno v življenju ne dosežejo ničesar velikega. Kot odličnjakinjo in zlato maturantko me je ta izjava zelo zabolela, potem pa sem hitro ugotovila, da je njegova trditev odvisna od tega, kako definiramo uspeh. Nisem prepričana, da sem našla celovit odgovor na to vprašanje, vendar se mi zdi, da zame uspeh med drugim pomeni to, da lahko delaš stvari, ki so ti všeč in ki so tvoja strast, da se sam odločaš, kako boš razporejal svoj čas, si neodvisen, finančno svoboden, da imaš privilegij, da lahko počneš stvari, ki nekaj pomenijo, ter moč, da dejansko nekaj spremeniš.

In kar naenkrat mi je postalo jasno, da sta pot, na kateri sem, in moja definicija uspeha kar precej različni. Ugotovila sem tudi, da moje tehnično znanje mogoče ne bo zadostovalo, da dosežem tako definiran uspeh, zato sem se lotila iskanja projekta, ki bi mi omogočil, da se v praksi naučim novih znanj. Našla sem ga v razvoju namizne igre in na Kickstarterju. Dobre pol leta sem projekt usklajevala s službo, potem pa smo prišli do točke, ko je postal prevelik, in je bilo potrebno nekaj izpustiti. Takrat sem bila že precej odločena, da si želim stopiti na drugačno pot ter prevzeti večjo odgovornost za svoje življenje.

Je tvoja strast do iger nekaj, kar je v tebi že od nekdaj, ali se je prebudila šele pred kratkim?

Nika Mlinarič. Foto: Andrej Križ

Z izzivi vključenosti ali prisotnosti žensk na določenih področjih si se že srečala, ko si postala nominiranka za Inženirko leta 2019. Kako je z ženskami v svetu iger? Kaj pa na Kickstarterju?

Nika Mlinarič: Kmalu po tem, ko smo začeli z razvojem namizne igre, sem na forumu zasledila zapis uporabnice, ki so ji prijatelji svetovali, naj se predstavlja kot moški, saj bo imela tako boljše možnosti za uspeh. Leta 2018 je bilo na lestvici 200 najboljših iger spletne platforme BoardGameGeek le sedem iger, ki so jih zasnovale ženske. Elizabeth Hargrave, ena najvidnejših ženskih razvijalk namiznih iger, pravi, da ji ženske in starši deklic velikokrat povedo, kako pomembna je zanje njena igra Wingspan, saj je na njeni naslovnici žensko ime. Vse to so vzporednice s področjem STEM, kjer deluje projekt Inženirka leta, zato se mi zdi ta navezava odlična priložnost za prenos dobrih praks Inženirke leta še na eno področje. Točnih podatkov, kako je s tem na Kickstarterju, nimam, se mi pa zdi, da smo tudi tu ženske zastopane v manjši meri kot moški.

Sama nikoli nisem imela občutka, da kot ženska na profesionalnem področju česa ne zmorem, vendar se v našem času v naši družbi še vedno veliko deklet znajde v situaciji, ko jim družba oziroma posamezniki vbijajo v glavo, da določene stvari niso za ženske. To se mi zdi nepredstavljivo in mislim, da se je proti temu potrebno sistemsko boriti.

Kako si se kot inženirka, magistrica fizike, spopadla z novimi izzivi?

Nika Mlinarič: Predvsem sem se izzivov lotila z odprtostjo in zavedanjem, da se učim novih stvari. Velikokrat sem bila presenečena, kako na področjih, ki na videz nimajo zveze s fiziko, na primer podjetništvo in marketing, fizikalno razmišljanje vseeno pride prav. Tehnično ozadje mi pomaga hitro osvojiti logiko sistema. Ugotovila sem tudi, da velikokrat postavljam vprašanja, ki jih ljudje z manj tehničnim ozadjem ne.

Plastika Skaza prehaja na šesturni delovnik

Kakšen je bil vaš premieren nastop na Kickstarterju? Kaj načrtujete za vnaprej?

Nika Mlinarič: Naša Kickstarter kampanja je dobila 3451 podpornikov in zbrala dobrih 119.000 evrov, kar je skoraj 2000 odstotkov sredstev, ki smo si jih postavili za cilj. Glede na to, da je to naš prvi projekt in da smo razpolagali z zelo omejenimi sredstvi, je to izjemen uspeh. Naš cilj je, da postavimo platformo, skozi katero bomo lahko na dolgi rok izdajali namizne igre in prek nje širili znanje, ideje in zanimanje za raziskovanje. Poleg tega si želimo, da ta platforma postane naš prvi korak proti večji svobodi; tako finančni, kot časovni.

Vem tudi, da že zelo pogrešam fiziko, in načrtujem, kako se bom v prihodnosti poglobila v numerične metode. In da mi bo znanje, ki sem ga pridobila skozi to noro izkušnjo, zagotovo pomagalo, da bom lahko določene stvari videla skozi drugačno perspektivo in mogoče našla rešitve, ki jih sicer ne bi.

Znanstveniki v bližini našega Osončja odkrili Zemlji podoben planet

Ko pogledaš sedaj za nazaj do trenutka odločitve, da kreneš na svojo pot - kaj si se naučila? Kaj bi svetovala kolegom?

Nika Mlinarič: V zadnjih mesecih sem osvojila veliko več znanja, kot sem pričakovala. Naučila sem se veliko o podjetništvu, Kickstarterju, razvoju namiznih iger, medčloveških odnosih, delovanju sveta, pa tudi o sebi ter stkala veliko novih poznanstev. In mislim, da sem našla odgovor na vprašanje, zakaj ljudje, ki so uspešni v šoli, ne dosežejo ničesar 'velikega' v življenju. Morda drugače definirajo uspeh. Morda pa si - tako kot jaz - preprosto nikoli ne vzamejo časa, da bi razmislili o tem, kaj uspeh je, in potrebujejo nekoga, ki jih bo dregnil.

Vsem, ki se odločajo za novo pot, bi sporočila predvsem to, da si je treba upati. Kolegom naravoslovcem pa bi sporočila še, da se mi zdi, da s tem, ko se fokusiramo samo na svoja področja, svet prikrajšamo za ogromno potenciala; za kopico inovativnih rešitev, ki bi jih naše znanje in naš pogled na svet omogočila. In kar je še bolj žalostno - velikokrat s tem omejujemo sebe. Ker nam je fino, ko udobno bivamo v uokvirjenem sistemu in se zakopljemo v strokovne probleme, vendar na dolgi rok morda izpuščamo krasno priložnost, da bi stopili iz okvirjev in dosegli še kaj več.

Stokrat zavrnjena, danes ima 34 milijard evrov vredno podjetje