Gostinci in napitnina: Baker ali stotaka?

Nives je ves večer stregla družbi, jim čistila mizo, nosila čips, se z njimi pogovarjala, smejala. Ko so gostje zapustili lokal, so ji na računu za 90 evrov pustili nekaj centov in peščico mačjih briketov. Tudi tako se konča srečanje gostinca s strankami.
Fotografija: Ko je gneča, natakar včasih ne more takoj pospraviti mize, ali pa ima že polne roke, vidi pa, da je gost na mizi pustil kovanec. In se zgodi, da ga stranka, ki se usede za to mizo, spravi v žep. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Ko je gneča, natakar včasih ne more takoj pospraviti mize, ali pa ima že polne roke, vidi pa, da je gost na mizi pustil kovanec. In se zgodi, da ga stranka, ki se usede za to mizo, spravi v žep. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Dogodka, ki se ji je pripetil pred enim letom, se še dobro spomni, saj se kaj takšnega ne zgodi vsak dan. »Tisti dan sem bila zelo dobre volje, res mi je bilo lepo delati. Skupina je bila prijazna in dobro sem skrbela zanje. Zapletlo se je, ko je začelo deževati in se je bližala ura, ko je bilo treba zapreti lokal. Gostje lahko po pravilih ostanejo še pol ure po uradnem zaprtju. A ker je deževalo čedalje bolj, sem skupino še pustila toliko časa, da sem do konca pospravila, zelo pa so mi zamerili, ker jim nisem več hotela postreči nove pijače. Na koncu je bilo kar zoprno. Bili so jezni, znašali so se nad menoj in ko sem jih vendarle prepričala, da so odšli, ura je bila že več kot dve ponoči, zjutraj pa sem spet delala, so mi na mizo vrgli cente, »ker sem bila tako prijazna. In še tole,« je nekdo iz žepa potegnil brikete,« je dogodek opisala Nives, ki ni mogla verjeti svojim očem, bila je jezna.

Morda so to naredili, ker so hoteli povedati, da je »huda mačka«, v tem smislu se kaj podobnega zgodi večkrat, povedo dekleta, ki delajo v barih. A Nives je prepričana, da v tem primeru to ne drži, morda si je bolj zaslužila zahvalo, ker so lahko toliko časa ostali, in »lahko noč« ...
 

Slabše ko je vreme, manj so prijazni


To izkušnjo v njeni štiriletni gostinski karieri opisuje kot najbolj ekstremno, priznava pa, da je delo v panogi vse prej kot enostavno. Stranke so zelo različne, posebej naporno je, če pada dež, pritiska vročina ali pa je mraz. »Čeprav imam zelo rada svoje delo in ponavadi pridem vesela v službo, včasih komaj čakam, da končam. Gostje so lahko zelo nesramni, arogantni, kot da smo manj vredni, ker jim postrežemo kavo. Tudi po njihovem vedenju vem, kdaj je luna. Jezni so, ker kave ne dobijo takoj, poudarjajo, da se jim zelo mudi, in ne razumejo, da imajo v vseh podjetjih malico in kosilo ob približno enakem času in da več kot pet kav hkrati pač ni mogoče izdati,« opisuje Nives. V interakciji s strankami se nikoli ne bi spustila na takšno raven, da jim pa vedeti, da z njo ne morejo rako ravnati. Po njenih izkušnjah imajo ženske na splošno slabši odnos do ljudi, ki jim strežejo, pogosteje od moških dvignejo glas, če kave ne dobijo na mizo takoj.

Ko je gneča, natakar včasih ne more takoj pospraviti mize, ali pa ima že polne roke, vidi pa, da je gost na mizi pustil kovanec. In se zgodi, da ga stranka, ki se usede za to mizo, spravi v žep. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Ko je gneča, natakar včasih ne more takoj pospraviti mize, ali pa ima že polne roke, vidi pa, da je gost na mizi pustil kovanec. In se zgodi, da ga stranka, ki se usede za to mizo, spravi v žep. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Tudi pri napitninah so moški bolj radodarni, kar Nives sicer povezuje s tem, da v strežbi delajo punce. Tega denarja, ki ga sogovornica razume kot nagrado za dobro opravljeno delo, se v povprečju nabere kakšnih pet ali šest evrov na dan, s sodelavci pa si ga razdelijo. »Dobro se razumemo, tudi v prostem času se družimo in zato je jasno, da ta denar, ki ga dobimo, gre na toliko delov, kot nas tisti dan dela,« je opisala način razdeljevanja tistih nekaj evrov, ki jih stranke čez dan pustijo na mizah. Bolj ko gre proti večeru, boljše volje so ljudje, verjetneje je, da bo zadovoljni gost dodal še kaj k zapitku.

»Veliki večini je sicer težko pustiti na mizi kakšen cent, nekateri jih celo preštejejo, ko jim vrnemo denar. Zanimivo pa je, da tisti, ki imajo višje položaje v službi, manj verjetno namenijo še kaj zaposlenemu, ki jih je postregel. Ne moti me, če nekdo ne pusti napitnine. Bolj pomembno se mi zdi, da gost lepo pozdravi, ko pride in odide, morda kdaj uporabi besedico prosim in hvala. Na drugi strani pa, če nekdo pohvali kavo, motiv, ki sem ga narisala na mlečno peno na kavi …, kar pričakuješ, da bo kaj primaknil,« razmišlja Nives in dodaja, da sodeč po napitninah gostje najbolj cenijo postrežbo v restavracijah, tudi v nočnih barih. V prvih verjetno zato, ker tudi sami odštejejo več denarja, svoje pa prispevajo tudi lične uniforme, ki jih imajo zaposleni. V barih pa obiskovalci denarnice odpirajo v skladu s količino popitega alkohola.
 

Nimam kovancev, kar tule vzemite …


»Da, dogaja se, da nekdo natakarju pusti 80 ali sto evrov napitnine. Tudi meni se je že zgodilo in zdelo se mi je bizarno. Najprej se nisem mogla sprijazniti s tem, prav tako, kot mi je težko, ko redne stranke, ki v lokalu porabijo nekaj sto evrov, na vrh dodajo še desetaka. Zdi se mi preveč,« pravi Nives. Najbolj radodarni pri napitninah so Američani, ki doma k zapitku morajo dodati še nekaj tistemu, ki jih streže, tudi Španci se radi zahvalijo na ta način, Avstrijci in Nemci pa kakor kdo, medtem ko Italijani načeloma napitnine ne dajo.

»Se pa tudi z napitninami, ki jih dobimo, dogaja marsikaj. Ko je gneča, včasih ne moreš takoj pospraviti mize, ali pa imaš že polne roke, vidiš pa, da je gost na mizi pustil kovanec. In se zgodi, da ga stranka, ki se usede za to mizo, spravi v žep. Naj se kregam z njo?,« je opisala nenavadno ravnanje nekaterih gostov, in opisala še zgodbo njene kolegice. Stranka je pri točilni mizi plačevala kavo in ni imela dovolj kovancev. Na točilnem pultu je opazila dva evra, ki jih je pustil nekdo drug in rekla, naj njeno kavo poravna kar s tem denarjem.
 

Posledice preteklih praks gostincev


Ugotavlja, da gostinstvo ni več, kar je bilo. Ko je staršem povedala za svoje karierne načrte, se jim je to zdelo grozno. A ta poklic jo zanima, »Nekega dne si želim imeti svoj lokal in kolikor je v mojih močeh bi rada spremenila, kako ljudje gledajo na nas,« pravi Nives, ki je tik pred podpisom pogodbe o zaposlitvi v lokalu, kjer sicer dela že nekaj časa, njena specialnost je risanje na kave.

Tisti, ki misli, da je biti gostinec preprosto delo, se moti. »Pripravljaš kavo, delaš za točilnim pultom, strežeš, poleg tega pa si psihiater, poslušaš jokanje, si žogica odbijalka za vse probleme, na gostinca kdo strese jezo, ker se v službi poruši računalniški sistem …,« je naštela sogovornica in dodala, da na splošno v panogi ni težko narediti 200 delovnih ur na mesec. Tudi sto na teden ni redkost, a dolgoročno takšna obremenitev seveda ni vzdržna. Da so razmere takšne, sogovornica krivi predvsem prakse gostincev v preteklosti, ki so delavce izkoriščali, jih niso plačevali. Zato kadrov manjka in ker imajo zaposleni nenehno gnečo, je zelo težko uvajati nove sodelavce, razmere v panogi ocenjuje Nives.

Več iz rubrike

Komentarji: