Zakaj je pri nas pridelava mandljev usahnila?

Mandljevec, drevo, ki daje plodove, med drugim bogate s kalcijem, beljakovinami, vitaminom E, magnezijem, fosforjem, kalijem, cinkom, bakrom in vitamini B, gojijo tudi pri nas. V Šaredu nad Izolo Alfio Šuran skrbi za mandljevce, odkar pomni, intenzivno pa se z gojenjem ukvarja šest let.

Naši niso tako žejni kot ameriški

»Prej smo skrbeli za samotarje, ki so jih posadili naši predniki,« pripoveduje sogovornik. Pritrjuje tujim raziskavam (kot smo pisali v članku TUKAJ), ki pravijo, da mandljevci hranijo ogromne količine ogljikovega dioksida, a pove tudi, da naši niso tako žejni kot ameriški. Sam namreč sadi sadike, cepljene na sejanec grenkega mandlja ali križanec breskve in mandlja (podlaga GF 677). »Obe podlagi sta odporni na sušo in zemljo slabše kakovosti, kar pomeni, da porabita malo vode. Mandelj, cepljen na podlago GF677, je razmeroma preprost za vzgojo. Suša mu ne škodi, vendar ga moramo dobro gnojiti v fazi razvoja drevesa. Američani sadijo zelo intenzivne nasade s sortami, ki so cepljene na drugo GF-podlago, prilagojeno za namakanje. Zato porabijo ogromno vode in dosegajo desetkrat večji hektarski donos kot mi,« pojasnjuje sogovornik, ki ima dva nasada; v enem je 120 mandljevcev, v drugem pa 60, ki so posajeni zraven drugih drevesnih vrst. Pripravlja tudi teren za tretji nasad, ki je še v načrtovanju. 

Novoposajeni mand­ljevci bodo prvi pridelek dali čez tri leta, živeli pa bodo še vsaj 40 let. Pravi tudi, da so v razmerah, kot jih imamo pri nas, nezahtevni za gojenje; odporni so tudi proti škodljivcem in boleznim, zato jih ni treba izdatno škropiti s fitofarmacevtskimi sredstvi. Težava pa so ptiči in glodavci. Opraševanje starih dreves neznanih sort ni mačji kašelj. Zato Šuran goji čebele samotarke, »ki letijo tudi v mrazu in slabem vremenu in so petdesetkrat boljše opraševalke kot medonosne čebele«.

Mandlje Šuranovi prodajajo na drobno, »naše blago pa gre s kupci po vsem svetu«. Obirajo jih ročno: »S preklami sadež zbijemo na tla na mrežo.« Sogovornik je prepričan, da je za slovenske razmere mandelj donosna kultura, štirikrat bolj kot oljke. »Dobro je, da ima Slovenija vsaj malo submediteranskega podnebja, kjer uspevata mandelj in oljka, tako da s prodajo ni težav in je mogoče doseči razmeroma dobro ceno. Mandljevec je bil, je in bo drevo sredozemskega podnebja. In ker drevesa, cepljena na GF677, vzdržijo tudi ostrejše razmere, bi bilo smotrno poskusiti z gojenjem tudi v celinskem podnebju,« meni.

Je pa mandelj »v Sloveniji kot novorojenček, kar zadeva proizvod­njo za trg. Nekoč je vsak kmet na Primorskem gojil kakšnih pet dreves mandljev, ki so bili pogosto posajeni okoli hiše, za svoje potrebe in potrebe trga. Po letu 1945 pa je zamrlo vse kmetijstvo, ki ni dajalo ogromnih zaslužkov.« Morda bo zdaj veter spet začel pihati v njihovo smer. Ne nazadnje poraba koščičastega sadja zadnjih 40 let narašča, kar so, tako Šuran, Američani takoj razumeli.
 

Rekordna prodaja

Trg mandljev namreč raste od leta 2010. Zaradi velikega povpraševanja je cena z 1,79 dolarja za pol kilograma leta 2010 pet let pozneje zrasla že na štiri dolarje. Glavna dejavnika, ki sta prispevala k svetovni priljubljenosti mandljev, sta bila rast azijskih gospodarstev in sprememba potrošniških preferenc – z arašidov in kravjega mleka je svet presedlal na mandlje in mandljevo mleko. Slednje je postalo osnovna pijača za vse, ki ne prenašajo laktoze, uporabljajo ga tudi kavarne. Še vedno pa mandljevo mleko ni tako zelo priljubljeno, kot je bilo v visokem in poznem srednjem veku, ko je plemstvo norelo za njim.



Lani so pridelovalci v Severni Ameriki prodali za 4,4 milijarde dolarjev mandljev oziroma več kot dve tretjini celotne svetovne pridelave. Na drugem mestu so bili evropski izvozniki z 18,9 odstotka in na tretjem azijske države s 6,3 odstotka.