Pametne vasi: Ko kmečka pamet ni več dovolj

Sonce se je začelo skrivati za krošnje, do katerih je veter nosil blag vonj po svežem gnoju. Janez je sedeč na novem traktorju John Deere, ferrariju v svetu kmetijske mehanizacije, s ponosom opazoval svoj kos zemlje, sosedove njive in griče, ki so se izgubljali na obzorju. Traktorja si sam nikdar ne bi mogel privoščiti, »zakaj bi si tudi ga, če ga uporabljam le nekaj dni v mesecu,« je razmišljal in z nasmeškom analiziral na razlike med vasmi v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer pred vsako hišo ali zeljnikom stoji vsaj en traktor – zapuščina časa, ko je ministrstvo za kmetijstvo podeljevalo subvencije za nakup traktorja.

»Že v imenu – pametne vasi (smart villages) – gre za provokacijo,« je Franc Bogovič ponosen na igro besed, ki nagovarja tradicionalno miselnost o nazadnjaškem podeželju.

V Janezovi vasi imajo v skupnem lastništvu tri traktorje. Glede na vremensko napoved, vrsto poljščin, katerih sejanje ali sajenje predvideva vsak kmet, ali pa na primerni čas za žetev je traktor na voljo enkrat enemu, drugič drugemu kmetu. Janez na poti do svoje njive »traktorira« mimo Marijinih travnatih pobočij, kjer sinovi za košnjo uporabljajo drug vaški traktor. Malo naprej so senzorji zaznali, da Cirilova njiva potrebuje več vode, in začeli z zalivati. Nekaj kilometrov niže po hribu je šola, nedaleč od nje stoji visokotehnološko podjetje, o katerem Janez niti ne ve, kaj točno počne, ve le, da je okoliška mladina zadovoljna s svojimi zaposlitvami, ne hlepi več po mestnem življenju. Kot je nekoč tudi sam.

Jure Eržen

Nad podeželjem ni več dolge sence mest, ni več zapostavljanja, na podeželju Janez ne pogreša več ničesar. Ima hitro internetno povezavo, najboljši traktor in prihodnost. Tudi za starostnike je danes »na vasi« dobro poskrbljeno.
Mesta kmalu ne bodo več edina, ki si lahko nadenejo pridevnik pametna. Čeprav se danes običajno še vedno, ko nanese beseda na kvaliteto bivanja, prej ali slej v pogovoru pojavi skovanka »pametna mesta«, zgoraj orisana prihodnost ni več dolgo od uresničitve. Tehnološki razvoj bo in v določeni meri že omogoča tesno prepletenost naprav, katerih komunikacija omogoča analiziranje in uporabljanje podatkov ter s tem rešitve za izboljšanje okoljskih standardov in tudi življenjskega standarda v mestih. Brezplačna kolesa? Poznajo jih v večini večjih mest. Pametna razsvetljava, iskalnik parkirnih mest, samoupravljajoči se vodovod, komunala, semaforji, ki pričarajo tako želen zeleni val na poti iz službe? Vse bo mogoče.

V mestih se poslovne priložnosti srečujejo z udobjem prebivalstva. Trgovina je vsakomur na dosegu roke, v bližini so kulturne prireditve, prijatelji, služba. Nič čudnega torej ni, da ljudje že stoletja derejo v mesta, pri čemer se trend z napredkom v manj razvitih predelih sveta zadnja leta le še pospešuje. Če je leta 1950 v mestih živelo manj kot 30 odstotkov svetovne populacije, je danes ta delež bliže 55 odstotkom. Do leta 2050 se bo v mestih gnetlo že več kot dve tretjini svetovne populacije, ki naj bi takrat štela že okoli 9,8 milijarde ljudi.
Še precej bolj »mestna« bo Evropa, kjer naj bi v urbanem okolju leta 2050 živelo že več kot 80 odstotkov ljudi. Zaradi tega obstaja resna nevarnost, da bodo kmetovalci in drugi prebivalci, ki so se odločili za življenje na podeželju, še bolj zapostavljeni. Takšen primer je Srbija, kjer se je število vasi zmanjšalo s 4800 na 1200, torej za tri četrtine. »V Slavoniji imajo najboljšo in najbolj rodovitno zemljo za kmetovanje, a preprosto nimajo več ljudi,« je o problemih Srbije v določenih regijah spregovoril Franc Bogovič, evropski poslanec, ki je s kolegom Tiborjem Szanyijem Evropi predstavil koncept pametnih vasi (Smart Villages).

Pametne vasi za pametnejši svet

»Če je globalizacija v ospredje postavila korporacije, si želim, da bi v digitalizaciji osrednjo vlogo spet igrali posamezniki,« je že spomladi za Svet kapitala dejal Bogovič. »Že v imenu – pametne vasi (smart villages) – gre za provokacijo,« je Bogovič ponosen na igro besed, ki nagovarja tradicionalno miselnost o nazadnjaškem podeželju. Prav to prepričanje mnogih si želi spremeniti, s čimer bi se morebiti nekoliko upočasnil, če že ne ustavil trend množičnih migracij iz podeželja v mesta.

55 % ljudi živi danes v mestih. Še leta 1950 jih je v mestih živelo manj kot tretjina, do leta 2050 pa naj bi v mestih živelo dve tretjini zemljanov.

Iniciativa pametnih vasi je v svojem jedru poskus ohranjanja podeželja, ki bi po vseh demografskih napovedih v prihodnjem stoletju lahko tako rekoč izginilo. Takšno usodo lahko prepreči le razvoj na več različnih področjih.
Čeprav se podeželje sooča s podobnimi problemi kot mesta, so težave še veliko širše. Takšen primer so demografski izzivi. Prebivalstvo se stara. Življenjska doba se daljša, medtem ko je rodnost daleč od tiste v časih generacije baby boom. Dodatna težava podeželja je množično odseljevanje mladih v urbana okolja. V Ljubljano se, denimo, iz drugih občin vsako leto preseli več kot 13.000 ljudi. Ob upoštevanju odseljenih se je število prebivalcev v Ljubljani samo zaradi selitvenega gibanja iz drugih občin povečalo za več kot 5000 ljudi ali za skoraj dva odstotka. Na podeželju ostajajo starejši, ki marsikdaj nimajo dostopa do ustrezne zdravstvene in starostne oskrbe – tudi zaradi tega, ker so mladi v iskanju novih priložnosti odšli zdoma, saj na podeželju pogosto ne vidijo perspektive, tudi zaradi pomanjkanja osnovne infrastrukture.

Jure Eržen

Odročnost in zahteven teren podeželskih krajev pomeni pogosto dražjo gradnjo in vzdrževanje osnovne infrastrukture, od vodovoda, kanalizacije, električne napeljave do širokopasovnih internetnih povezav, ki so ključ do »pametnejšega« podeželja. Prav gradnja infrastrukture na podeželju je za marsikatero državo (pre)velik zalogaj. Ne samo finančni, tudi politični, saj z namenjanjem milijonov v odročne kraje ne pridobivajo glasov prebivalcev mest, ki največkrat odločajo o izidih volitev. »Ni mi mar za glasove, delam, kar je prav. Morda nas tudi zato ni več v parlamentu,« je na vprašanje o političnem vidiku svojega početja odvrnil nekdanji predsednik stranke SLS, ki si želi več aktivnosti vseh vpletenih: »Moramo zbuditi ljudi na terenu. Moramo začeti razmišljati, kaj bomo financirali iz sredstev evropske finančne perspektive 2021 do 2027.«
V trenutni finančni perspektivi je bilo za 118 projektov razvoja podeželja namenjenih okoli sto milijard evrov. Za projekt pametnih vasi oziroma iskanja inovativnih rešitev za razvoj slovenskega in evropskega podeželja je bilo letos namenjenih 3,3 milijona evrov.

Jure Eržen

Brez podjetij ne bo podeželja

Pametne vasi in pametno podeželje ne bodo zaživeli brez ustrezne infrastrukture. V Sloveniji ima danes dostop do širokopasovnega interneta približno 82 odstotkov gospodinjstev, kažejo podatki evropskega statističnega urada Eurostat. Večina od tistih 18 odstotkov brez dostopa do širokopasovnega interneta prebiva na podeželju. Vprašanje, ki se tu postavlja, je, kdo bo vlekel optične povezave v gorske vasice. Bodo tam namesto tega raje gradili postaje za mobilno telefonijo in internet ter predvsem, kdo bo ob odsotnosti resnega komercialnega interesa vse to financiral? Strošek optike do vsakih vrat so nekateri izmed elektrodistributerjev, katerim naj bi bil »zaupan« ta projekt, ocenili na nekaj sto milijonov evrov. Za popolno pokritost države s širokopasovnim omrežjem bi po ocenah iz strategije razvoja informacijske družbe od leta 2015 do leta 2020 potrebovali 546 milijonov evrov.
Del tega denarja je mogoče zbrati v Bruslju, preostanek pa bodo morali primakniti zasebniki. In ravno tu se skriva ključni razmislek iniciative pametnih vasi – posel. Podeželje mora postati bolj privlačno za mala in srednje velika podjetja, ki so hrbtenica evropskega gospodarstva in glavna gonilna sila ustvarjanja novih delovnih mest. Če bodo na podeželju delovna mesta, bo namreč precej manj mladih »s trebuhom za kruhom« odhajalo v mesta.
Tu je seveda pomemben tudi razvoj turizma in kmetijstva, vendar čedalje manj. Dejstvo je namreč, da je količina rodovitne zemlje omejena, kmetije bodo vsako leto večje, zaradi avtomatizacije pa jih bo obdelovalo vse manj ljudi. Temu pritrjuje statistika. Od leta 2000 do 2016 se je število kmetijskih gospodarstev v Sloveniji zmanjšalo za več kot 15.000 na slabih 70.000, medtem ko je velikost obdelovalnih površin pri 480.000 hektarih ostala tako rekoč nespremenjena.
Ključno bo torej zagotoviti na podeželju delovna mesta – okolje, ki bo spodbujalo razvoj malih in srednje velikih podjetij, kot so, denimo, KLS Ljubno, Plama Pur in Carthago v Odrancih.